Med drugim nam kaže moč odpuščanja in tudi tegob, v katere lahko zaide posameznik na svoji življenjski poti. Nisem pridigar, zato je bolje, da z navajanjem svetopisemskih dejstev kar takoj preneham in vam raje povem zgodbo iz vsakodnevnega življenja slovenskih mladih.
Spoznal sem ga v začetku letošnjega poletja. Petnajstletnik je uspešno končal prvi letnik svoje šole in načenjal je prve dijaške počitnice. Kolebal je med žuranjem, športom in poletnim delom. Tisti trenutek je imel v načrtu kombinacijo drugega in tretjega. Plan je bil dober, saj je imel zagotovljeno delo, in delovalo je, da tudi zagona za nadaljevanje treningov ne manjka. Govoril sem s trenerjem, ki je rekel, da ima dečko res velik potencial, če bo le hodil v dvorano. Njegov oče, živita namreč sama, je bil zaskrbljen in hkrati nemočen. Namreč, samo en velik problem je stal na poti – večerno zadevanje z različnimi zadevami je imelo velikanski magnetni učinek za fanta. Zdaj je že daleč ta junij letos, ko je vse delovalo lepo in uresničljivo.
Želim si, da odločevalci v steklenih stolpih ne bi zgolj pisali priporočil in strategij, temveč bi povsem konkretno pomagali ljudem.
V poletni službi je zdržal dva dni. Že prvi dan je zamudil, ker je zaspal. Drugi dan je dobesedno zaspal na delovnem mestu. Tretji dan mu ni bilo več treba priti v trgovino, ker se mu je šef zahvalil za takšno sodelovanje. Od takrat naprej je bil baje le redko trezen. Tisti veliki problem je postal glavni problem. Slovenija je prava meka za cenovno ugodno zadevanje z različnimi kemičnimi zvarki, kjer so glavni potrošniki mladi. To se nam dogaja neposredno pred očmi, v lokalih in drugje. Dogaja se otrokom naših prijateljev, znancev, sodelavcev, vendar mi ne trznemo. Mi o vsem tem ne vemo ničesar. Mi živimo v iluziji resničnega sveta, v ljubki matrici, kjer je vse v redu.
V klasični zgodbi istega naslova, kot je današnja kolumna, se sin po trdih preizkušnjah vrne domov, kjer je sprejet in celo čaščen. V resničnem vsakdanu se mnogi ne vrnejo, temveč zabluzijo popolnoma. Odgovornost za vse to je deljena in težka. Nihče nikomur ne poriva v roke vrečke z belim prahom, v končni fazi jo vzameš sam in sam tudi ponjuhaš. Zakaj to storiš, je veliko bolj zapleteno vprašanje. Starši so te zapustili ali te prepustili ulici. Družba, v kateri živiš, ceni le materialne dobrine, ki jih ti nimaš. Vsi so na videz boljši in lepši od tebe. Življenje je brez veze. Še bi lahko našteval …
Jesen prihaja v mesto in misli so težke. Želim si, da odločevalci v steklenih stolpih ne bi zgolj pisali priporočil in strategij, temveč bi povsem konkretno pomagali ljudem. Stopite med ljudi, hudiča, in jim dajte to roko! Samo govorimo in tako malo naredimo, a le dejanja štejejo, ne besede. Utopili se bomo v papirnatem oceanu statistik, obrazcev, ekspertiz in napotkov. Odmrli bomo od pomanjkanja najbolj osnovnih človeških odnosov, kot so sodelovanje, tovarištvo, podpora, prijateljstvo … Nikoli ni droga kriva za karkoli, vedno je človek tisti – brez pametne mere, brez pravega smisla. Ste kdaj pogledali v brezno človekove notranje praznine? Zelo privlačno nas vabi na skok. In to je točka brez povratka, od koder se še nihče tako izgubljen ni vrnil. Da ne bomo suhoparni statistiki spet dodali še ene cifre.
