Tistega dne, se spominja Zupan, so se vzpenjali na goro. Odpravili so se z Dvora, vsega skupaj pa je bilo okoli 700 domobrancev. Šel je ves šentviški bataljon in kar naenkrat jim je slovenski domobranski častnik Dušan Meničanin ukazal, naj se ustavijo. »Opazil je, da je bila vsa okolica cerkve zaminirana. Partizani so nas od daleč obstreljevali z minometi in en izstrelek je zadel mino, ki se je sprožila. Počilo je tako močno, da sem mislil, da bo ves hrib vrglo v zrak,« pravi Zupan, ki se še danes dobro spominja, kako so po zraku letele obleke, zato domneva, da so partizani v cerkvi skrivali svoje ranjence. Po njegovem prepričanju je bil njihov načrt, da bi kar ves šentviški bataljon »pognali v luft«. »K sreči je Meničanin pravočasno prepoznal past, v katero so nas poskušali zvabiti, zato smo se umaknili za 300 metrov nazaj v dolino. Uspelo se nam je vrniti nazaj na Dvor,« pripoveduje Zupan.
Ivan se spominja: »Če bi takrat vstal 15 minut kasneje, me ne bi vzeli s seboj, kajti tistega leta iz naše vasi razen mene niso odpeljali nikogar.«
PRISILNO MED DOMOBRANCE
Zupana so med domobrance prisilno mobilizirali v začetku leta 1944. »Sam ne bi šel nikoli,« pravi danes, a takrat mu kot 15-letnemu fantiču ni preostalo nič drugega, ko sta se nekega jutra na vratih pojavila Nemca. »Dejala sta, naj dam roke v zrak. Zahtevala sta informacije in hotela sta me ustreliti,« pove Zupan, ki še danes obžaluje, da tistega jutra ni spal nekoliko dlje. »Če bi takrat vstal 15 minut kasneje, me ne bi vzeli s seboj, kajti tistega leta iz naše vasi razen mene niso odpeljali nikogar.« Nemci so ga zvlekli v Novo mesto, kjer je bil dva meseca zaprt v zaporu. »Vsak dan sem bil tepen,« pravi. Od njega so hoteli izvleči določene informacije, a vedel je, da ne sme ničesar povedati. Po šestih tednih so ga spustili iz zapora in ga urili po strogih nemških pravilih. Izbran je bil v prvo četo, ki se je nato odpravila v Šentvid, kjer so imeli domobranci svojo postojanko. Od tam so se nato odpravili na Sveti Peter, ki pa jim ga ni uspelo osvojiti. Minilo je le nekaj tednov in Zupan se je znova znašel v boju. Takrat je večina njihovega bataljona peljala ranjence v Polom, kjer so bili Nemci in od koder so jih nato z vlakom vozili v Ljubljano. Skupina petdesetih mož, v kateri je bil Zupan, se je nekoliko kasneje odpravila za njimi. A pri vasi Malo Lipje so jih po njegovih besedah prestregli partizani. »V bližini cerkve so začeli streljati po nas. Meni je uspelo zbežati v bližnji gozd v smeri proti Komanci, a vseeno sem jo skupil v nogo. Kri je kar špricala, zato sem izgubil zavest,« pripoveduje Zupan, ki se je zbudil šele v bolnišnici v Ljubljani. Na nesrečni dogodek ga še danes spominja krogla, ki jo ima v telesu.
15. avgusta 1945 je le začela veljati amnestija in Ivan je bil končno svoboden.
PREZGODAJ
Ko si je opomogel, se je odločil, da v vojno ne gre več, zato je dezertiral. Skrival se je vse do konca vojne, prvega avgusta 1945 pa se je šel ob novici, da je vojne konec, javit. »Ko sem prišel na zbirno mesto, so mi povedali, da sem prišel prezgodaj, kajti ni bila še razglašena amnestija, ki bi jih zavezovala, da nas po vojni ne bodo preganjali,« pojasnjuje Zupan, ki so ga zaradi tega odpeljali v Ljubljano. Še sreča, da je bil mladoleten, kajti če bi bil polnoleten, bi ga po vsej verjetnosti poslali v Kočevski rog. Njega in še mnoge druge, ki so se ravno tako prišli prezgodaj javit, so natrpali v vagone in jih peljali v škofovske zavode. »Z nami so delali slabše kot z živino,« pravi naš sogovorec, ki še danes ne bo pozabil 15. avgusta 1945, dneva, ko je vendarle začela veljati amnestija in ko je bil znova svoboden.
