Novice Svet24

Tija se je namreč rodila s hudo okvaro srca in pljuč, zaradi česar so ji napovedali zgolj nekaj ur življenja. »Sama se sploh ne spomnim prvih ur po rojstvu Tije, saj so mi jo takoj vzeli iz naročja, in številne cevke, na katere je bila priklopljena, niso obetale prav nič dobrega. Diagnoza je bila postavljena. Tija ima DiGeorgejev sindrom, ki se najpogosteje pokaže s prirojeno srčno napako. A po začetnem šoku in veliki sreči, da je najina Tija preživela, sva se z možem postavila na noge z enim samim ciljem – kljub vsem zdravstvenim težavam Tiji omogočiti kar se da lepo in normalno življenje,« pove Jasmina.

Vsaka reanimacija pusti posledice, tako se je žal zgodilo tudi pri Tiji.

Trd boj za življenje

Iz zgolj 37 centimetrov velike punčke, ki je tehtala le 1270 gramov, je Tija postajala vse večja in močnejša. V prvem letu starosti je bila operirana kar trikrat, a se je vseeno trdno borila za svoje življenje. S pomočjo raznih terapij, ki so pomagale k boljšemu razvoju in napredku, je izredno napredovala. Čeprav je zaostajala za svojimi sovrstniki, pa je vseeno začela sama jesti in piti, se postavljati na noge, hoditi ob opori, nazadnje pa je celo že hodila s hoduljo. »Zdelo se je, kot da nam v dani situaciji vse teče kot po maslu. Tija se je lepo razvijala in napredovala, midva sva se takšnemu življenju že popolnoma privadila in pripravljena sva bila imeti še enega otroka,« doda Srečo.

svet24

Kratkotrajna sreča

Res se je Tiji pridružila še zdrava sestrica Teja in družinska sreča je bila neizmerna. Žal le za kratek čas. »Kmalu po prihodu mlajše hčerke domov so se naše in Tijine sanje sesule. Tija je med spanjem doživela epileptični napad, dihalno stisko in zastoj srca. Ko sva jo našla v posteljici, nisva več začutila utripa. Sama sva jo reanimirala prvih 10 minut, dokler niso prišli rešilci. To je največja groza, ki se lahko zgodi človeku oziroma, bolje rečeno, mami in očetu. Nikomur ne privoščim, da bi moral kadarkoli v življenju oživljati svojega otroka, kot se je to zgodilo nama,« v solzah pove Srečo, ki tega krutega prizora ne bo pozabil nikoli v življenju.

svet24

Po prihodu reševalcev je bila Tija odpeljana na pediatrično kliniko, kjer je ponovno doživela zastoj srca in so jo reanimirali. Vsaka reanimacija pusti posledice, tako se je zgodilo tudi pri Tiji, ki je čez noč iz deklice, ki se je z velikim trudom in naporom naučila jesti, piti in hoditi ob opori, padla na raven šestmesečnega otroka. »Nama se je sesul svet, Tiji spretnosti, ki si jih je pridobila s svojim velikim trudom in močno voljo ter seveda z našo pomočjo,« žalosten doda Srečo.

Veseli napredka

Družina Pozvek je tako ponovno začela obiskovati nevrofizioterapije, ki bi Tijo pripeljale vsaj do stanja pred zastojem srca, če ne še dlje. Obiskujejo fizioterapije na pediatriji, za boljši napredek pa še samoplačniške fizioterapije. Tako jih ima lahko Tija kar štirikrat na teden. »Ob vsej tragediji nam daje veselje njena jeklena volja. Jasno nam da vedeti, da želi napredovati in se učiti. Na srečo kljub dodatnim poškodbam možganov hitro dojema stvari, zato je že osvojila plazenje in se ponovno začela postavljati na noge. Čeprav se še ni naučila sama jesti po žlici, pa so za nas zelo spodbudne novice, da je v zadnjih treh mesecih zelo napredovala. Najbolj veseli smo, da se ji je povrnil vid. Zaradi bojazni, da bi ponovno prišlo do dihalne stiske, Tija ponoči diha preko respiratorja, sicer pa samostojno,« nadaljuje Srečo.

Pomoč je dobrodošla

svet24

V začetku lanskega leta je družino doletel nov udarec. Oče je zaradi zdravstvenih težav ostal brez službe in tako je bil družinski proračun okrnjen na zgolj eno plačo. »Stroški Tijinega zdravljenja so izredno visoki. Res, da zavarovalnica krije nekatere fizioterapije in delovne terapije, vendar je število teh zaradi boljšega napredka treba podvajati. Samoplačniško. Če nam ne bi pomagali družina, prijatelji in sosedje, res ne veva, kako bi nam vse skupaj zneslo,« pove Jasmina. Srečo je kasneje le dobil novo službo in tako je življenje veliko lažje, a vseeno z vsakodnevnimi stroški za Tijina zdravljenja veliko težje, kot bi bilo sicer.

Brez neprestanih terapij bi Tija nazadovala, njena starša pa si želita le to, da bi bila v prihodnosti kar se da samostojna in življenje vsaj približno uživala tako kot vsi ostali. Tako za Tijo kot za ostale otroke s posebnimi potrebami bomo tekli v soboto, 10. septembra, v Piranu. Brez dvoma bo to dan, ki si ga boste zapomnili za vse življenje. Ne le da se boste naužili dobre volje družin, za katere zbiramo finančna sredstva, temveč boste ob tem naredili tudi nekaj zase in za svojo dušo.