Novice Svet24

Veselje je bilo res veliko, saj je bila Andreja v mladosti zelo bolna in zato njena nosečnost ni bila nekaj samoumevnega. »Vse je potekalo povsem normalno in nihče si ni mislil, da bi bilo lahko karkoli narobe. Proti koncu decembra smo dobili naše največje darilo, ki smo ga poimenovali Urh,« pripoveduje mamica.

Očke so begale

Urh je bil krasen dojenček, priden in ne posebno zahteven. »Ni bilo stvari, ki bi nakazovala, da je karkoli narobe, razen mogoče njegove oči, ki so begale in se niso ustavile. Seveda sem to opazila, a pripisala dejstvu, da se pri novorojenčku vid še ne more omejiti na eno stvar,« nadaljuje Andreja. Pri treh mesecih je zdravnica v redni posvetovalnici ugotovila, da ima Urh z vidom resne težave, saj ne more vzpostaviti očesnega stika.

Po zelo hitrem posredovanju je bil že čez dva dneva v Ljubljani na očesni kliniki. Po preiskavah sta starša izvedela marsikatero podrobnost o Urhovem zdravstvenem stanju, a še vedno ne prave diagnoze. Slednjo sta prejela šele po hospitalizaciji pri njegovih petih mesecih. Gre za gensko napako na mrežnici in posledično slepoto. Urh vidi zgolj svetlobo.

svet24

Trdna volja

Spoznali se bomo septembra

Zgodbe otrok s posebnimi potrebami si sledijo druga za drugo, in to vse v okviru dobrodelne akcije Sveta24 in Radia Aktual. Na humanitarnem teku, ki bo 10. septembra v Piranu, bodo v ospredju otroci s posebnimi potrebami, vsi tekači pa bomo lahko izkazali svojo dobrodelnost in srčnost. Ne zamudite te priložnosti!

»Šok? Obup? Jok? Ne rečem, da tega ni bilo,« priznava Andreja, ki pa se je skupaj s partnerjem vseeno zelo hitro pobrala, da bi lahko začela zgodnjo obravnavo, ki otrokom s takšnimi ali drugačnimi posebnimi potrebami omogoča boljši razvoj.

Ker Urh še ni obiskoval vrtca, so se sicer morali precej potruditi, da so ga sploh sprejeli v zavod za slepe, zaradi neurejene zakonodaje mu zgodnja obravnava niti ni pripadala. »S trdno voljo smo le dosegli, da je bil tudi on deležen zgodnje obravnave in da je v času, ko je bil star leto dni, začel obiskovati zavod za slepo in slabovidno mladino. To so bile za nas izredno pomembne ure učenja, saj tudi mi kot družina s slepoto nikoli nismo imeli nobenih izkušenj. Obiskovali smo še nevrofizioterapijo in delovno terapijo v Celju, kjer je ogromno delal in ob tem zelo užival,« pozitivno dodaja Andreja.

Skupaj s partnerjem Gregorjem sta se udeležila vseh mogočih seminarjev in tečajev, s seboj pa vozila tudi druge starše slabovidnih otrok. »Tega je bilo res veliko, potovala sva po vsej Sloveniji, toda prav na vsakem srečanju sva izvedela nekaj novega. Izkušnje drugih staršev so bile in še vedno najboljši vir.«

Bister fantič

Urh je bil izjemno komunikativen in bister otrok. Shodil je skoraj popolnoma enako hitro kot njegovi vrstniki, govor pa je po besedah staršev predstavljal njegovo najmočnejše področje. »Že kot dveletni otrok je povedal ogromno. Komunikacija je bila in ostaja njegovo orožje. Seveda je bila pri njegovem dobrem napredku odločitev, da ga vpišemo v redni vrtec v domačem kraju, povsem logična. Ne rečem, da nisem imela strahu, kako se bo izteklo, a strah je bil odveč. Že prvi dan so me vzgojiteljice poslale v službo, češ da ne potrebujemo uvajanja. Res ni bilo nič joka in nobenih težav. Imel je spremljevalko in leta v vrtcu so bila odlična. Tako kot ostali otroci je bil vpet v dogajanje, imel vsak teden obiske tiflopedagoga, ob tem pa je imel vzgojiteljico, ki je Urha sprejela popolnoma enako kot druge otroke. Prav ona je postavila trdne temelje tudi vsem ostalim, ki so z njim delali,« zadovoljna pripoveduje Andreja.

Mali odličnjak

svet24

Ko je bil star tri leta, je Urh v svoje naročje lahko vzel svojo mlajšo, izjemno živahno sestrico Ulo. Čas beži in tudi Ula bo že prvič sedla v šolske klopi. Urh jo ima zelo rad in zanj je ona njegova velika sestra. Sestra, ki je hkrati na svojega starejšega brata zelo ponosna. »Čeprav sta si večji del dneva, tako kot ostali bratci in sestrice, v laseh,« v smehu še doda Andreja.

Danes je Urh učenec Osnovne šole Prebold, torej v njihovem domačem kraju. Tretji razred je končal z odličnim uspehom in s spremljevalko tvori zelo dobro ekipo. Sodeluje pri vsem mogočem, je izredno bister in še bolj radoveden. Njegova velika strast je igranje klavirja, zato obiskuje glasbeno šolo v Žalcu, kjer posega tudi po priznanjih na mednarodnih tekmovanjih.

svet24

To je njegova pot in starša pravita, sta nanj ponosna »do neba in nazaj«. V zavodu v Ljubljani ga učijo tudi notnega zapisa v braillovi pisavi. Vse, kar je povezano s tehnologijo, je njegova strast in sledi vsem novostim na tem področju. »Ve dosti več kot mi, ki vidimo. Zelo rad planinari in vsak vikend z nami povsem samostojno raziskuje prelepe vrhove v naši Savinjski dolini. Vozim ga tudi na ure orientacije in računalništva, saj naj bi nekje do petega razreda v razredu delal vse samo še na računalnik. Kolikor čas dopušča, se oba z Ulo udeležujeta še plavanja v Tivoliju pri Alenu Kobilici in njegovem društvu Vidim cilj,« doda Andreja.

Seveda pa je vse povezano z velikimi stroški. Družina bi Urhu rada omogočila še več stvari, ki so pomembne za njegov razvoj in napredek, a preprosto ne gre. Ogromno denarja gre samo za gorivo, saj ga starša dnevno vozita okoli, da lahko izpolnjuje svoje znanje. Obenem so prav vse naprave za slepe zelo drage. »Živimo v najemniškem stanovanju, zaradi njegove slepote sem popolnoma spremenila svoje poklicno življenje. Le tako lahko sledim njegovim potrebam.«