V soboto, 6. avgusta, smo v našem časniku objavili članek z naslovom »Vprašljivo ugotavljanje možganske smrti« avtorice Milke Krapež. Nanj se je odzval predstojnik Inštituta za klinično nevrofiziologijo dr. Simon Podnar. Pismo objavljamo v celoti.
profimedia
V celoti je število snemanj možganskih smrti relativno majhno (1–2 na mesec).
Omenjeni članek obravnava problematiko ugotavljanje možganske smrti in opisuje več domnevnih nepravilnosti, ki pa v veliki meri ne držijo in zahtevajo pojasnila.
Predstojnik oddelka Inštituta za klinično nevrofiziologijo dr. Simon Podnar se je odzval na naš članek.
V članku navedena ekipa zdravnikov nevrologov je res zaposlena na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo UKC Ljubljana in ima sočasno s Slovenija transplantom (ST) res sklenjeno podjemno pogodbo za ugotavljanje možganske smrti.
Naloga nevrofiziološke ekipe za ugotavljanje možganske smrti (v kateri je ob nevrologu/nevrofiziologu tudi nevrofiziološki asistent) je, da pri pacientu s kliničnimi znaki smrti možganskega debla, v skladu s strogo standardiziranim protokolom, posname električno aktivnost možganov (elektroencefalogram – EEG). V primeru, da EEG-posnetek ne pokaže električne aktivnosti možganov, nevrofiziolog zaključi, da je stanje skladno z diagnozo smrti velikih možganov. V tem primeru se postopek kliničnega ugotavljanja možganske smrti lahko nadaljuje.
Stroga pravila
Navzkrižje interesov
Naša novinarka Milka Krapež v članku z dne 6. 8. opozarja, da obstajajo nasprotja interesov med tistimi, ki so zaposleni na nevrološki kliniki UKC Ljubljana, kjer ugotavljajo možgansko smrt, in hkrati delajo še za Slovenija transplant, ki ureja organe za presajanje.
Ker gre za zelo občutljivo področje, so tudi pravila zelo rigorozna:
1. nevrofiziolog ne sme biti vključen v ekipo, ki klinično ugotavlja možgansko smrt;
2. nevrofiziolog ne sme biti kakorkoli povezan s potencialnimi prejemniki organov (iz cele Evrope);
3. nevrofiziolog ni z ničimer stimuliran, da postavi diagnozo možganske smrti – plačilo za potrditev diagnoze ali njeno ovržbo je absolutno enako (cca. 15 EUR/uro neto);
4. vsi EEG-posnetki za ugotavljanje možganske smrti za desetletja nazaj so shranjeni v arhivu Inštituta za klinično nevrofiziologijo UKC Ljubljana in jih je moč kadarkoli preveriti.
V praksi delo poteka tako, da v primeru potrebe po ugotavljanju možganske smrti zdravnik iz katerekoli slovenske bolnišnice pokliče koordinatorja ST. Ta o tem obvesti nevrofiziologa in nevrofiziološkega asistenta, ki sta tisti dan člana ekipe za ugotavljanje možganske smrti. V primeru snemanja zunaj UKC Ljubljana koordinator ST naroči tudi prevoz celotne ekipe skupaj s prenosnim EEG-jem z reševalnim vozilom od UKC Ljubljana do mesta snemanja in nazaj.
Način dela med dežurstvi
V primeru klica med delovnim časom odhod v druge bolnišnice zaradi obvezne prisotnosti v UKC med 8.00 in 15.00 odložimo do 15.00. Ob odhodu se člana ekipe odjavita z delovnega mesta v UKC Ljubljana, s čimer se zaključi njun delovni čas v UKC Ljubljana.
Delo, povezano z ugotavljanjem možganske smrti, zunaj delovnega časa v celoti plačuje ST. To velja tudi za snemanja v UKC Ljubljana zunaj delovnega časa. Teh pa v zadnjih letih praktično ni več, ker se v ta namen namesto EEG-ja uporabljajo metode spremljanja pretoka krvi skozi možgane. EEG-snemanja pa v UKC Ljubljana opravljamo zunaj rednega delovnega časa, ko spremljanja pretoka krvi skozi možgane niso na voljo.
Odločanje o življenju ali smrti
V celoti je število snemanj možganskih smrti relativno majhno (1–2 na mesec), tako da se vse naše ure brez težav izidejo. Skratka, ugotavljanje možganske smrti za sodelavce Inštituta za klinično nevrofiziologijo ni niti velika obremenitev, niti ni dobičkonosno. Je pa zelo pomembno za vse potencialne prejemnike organov, pri katerih pogosto odloča o njihovem življenju ali smrti. Prav zato je ključnega pomena, da poteka dejavnost v skladu z najvišjimi kriteriji profesionalnosti in da nanjo ne pade niti najmanjša senca. S tem namenom sem se tudi odzval na omenjeni prispevek.
