Najvišja stavba v Sloveniji in najvišji dimnik v Evropi, ki ga v svetu v višino presega le šest sorodnikov, naj bi v prihodnje, če bo šlo vse po zamislih in sreči, postal športnik. Na 364 metrov visok nebotičnik, ob katerem je nič manj znameniti ljubljanski bratranec videti kot otrok, naj bi se vzpenjali ljubitelji adrenalinskega plezanja. Dimnik naj bi uredili tako, da bi se lahko pogumneži peš sprehodili do neba. Skoraj štiristo metrov visoko, med oblake, od koder je mogoče tudi ptice gledati s ptičje perspektive.
Vstop v zrela leta
Več sto metrov ni zrasel po naključju, ampak za zmanjšanje onesnaževanja v Zasavju. Revirji so namreč doline v objemu hribov, kjer se industrijski dim ni mogel razkaditi, ampak je onesnaževal okolje in zrak dolin ob Savi. S svojo višino se je strmo dvignil nad pokrajino in se izenačil ali pa celo presegel okoliške hribe, pri čemer se je dim razpršil preko njih.
Ko doline in Savo v jutrih prekriva megla, je z višjih predelov ali iz letala videti le orjaški stolp, ki se kot atol dviga iz belega morja. V velikana, ki šteje štirideset let, je vgrajeno 62 železobetonskih pilotov v obliki valjev s premeri 1,7 in dolžino 13 metrov v živo skalo. Ob vznožju ima premer 28 metrov, na vrhu pa betonski plašč meri 7,7 metra, nad njim je kot krona še ponjava iz šamota. V dimnik je bilo vgrajeno 11.866 kubičnih metrov betona, 1079 ton rebričastega betonskega železa ter 950 ton šamotnega in izolirnega materiala. Izgradnja je, iz tedanjih jugoslovanskih dinarjev preračunano v današnje evre, znašala dvajset milijonov.
Zemlja zares okrogla
Zanimive so tudi zgodbe o njegovem vzdrževanju. Po spominih je prvo barvanje doživel po približno desetih letih, za kar je poskrbel zaposleni v termoelektrarni, ki je bil tudi sicer zadolžen za dimnik. V treh delovnih tednih je zaradi narave in delovnih razmer, predvsem zaradi močnih vetrovnih sunkov, ki so ga odpihovali, prebarval kakšnih 50 metrov z vrha navzdol. Ob državnih praznikih je na dimnik nameščal tudi zastavo.
Še bolj zanimivo pa je, da se menda ni bal ne vetrov ne višine, strah so mu nagnale v kosti le nevihte. Menda se noben strelovod ni mogel primerjati z navdušenjem strel nad dimnikom. Idejo o preureditvi v turistično adrenalinsko točko je spodbudil tudi pogled, ki ga nudi vrh. Deset metrov pod njim je okrog dimnika balkon, ki omogoča očem videnje vseh štirih strani neba in potrditev, da je zemlja zares okrogla. A na koncu poti, po dveh urah in pol vzpona, čaka še presenečenje. Kadar piha, vetrovi s Kuma in od drugod poskrbijo za višinsko morsko bolezen.
Čeprav je dimnik zasnovan in zgrajen tako, da je odporen na potres 10. stopnje po Mercalliju, vrh v vetru niha tudi do enega metra! In na tej vrtoglavi višini se zemlja spodaj in nebo okoli zares bliskovito zasučeta. Najbolj nevaren je vzpon zadnje metre do vrha. Na »kroni« namreč ni ograje, prav tako ni nobenega drugega varovala, prostora pa je le za tri tesno stisnjene ljudi. Ena od zamisli je tudi, da bi na vrhu namestili jekleni drog za spust z neba čez Savo v dolino ali na enega od okoliških hribov. Najbolj drznim se ne zdi neizvedljiva niti ideja ureditve adrenalinskega parka, raja za ljubitelje ekstremov. Poleg plezanja in spustov bi lahko vključili tudi rafting po Savi in podobno.
Legenda bo vsekakor živela naprej: Ali je zgodba, ki je naravnost akcijska, v celoti resnična, je težko reči. Še posebej danes, po vsem pretečenem času. Jo pa nekateri, sicer redki, a vendarle, potrjujejo in se je spominjajo. Zagotovo pa pripomore in se naravnost odlično prilega avanturistom in ljubiteljem napetosti in adrenalina, katerih cilj romanja je nebo predirajoči dimnik. Navsezadnje kdo si ne bi želel premagati in osvojiti velikana, ki mu do živega ni mogel niti dinamit?
Dinamit brez učinka
Če se betonskemu očaku morda res nasmiha avanturistična prihodnost, kot si sicer želijo mnogi Zasavci, pa od muh ni niti njegova preteklost. Poleg vsega dela, ki ga je opravil, bi pred mnogimi leti nekoč skorajda poletel v zrak. To sicer menda ni bilo nikoli uradno potrjeno, a med nekaterimi posamezniki so še žive zgodbe o poskusu razstrelitve. Dimnik naj bi bil namreč po trditvah še v času nekdanje Jugoslavije napaden z eksplozivom, aktiviranim na mednarodnem hitrem vlaku. Nekateri trdijo, da gre za pripetljaj, ki se je v resnici zgodil, in o tem obstaja tudi nekaj spominskih zapisov in pripovedi.
V poznih sedemdesetih letih je bila tedanja SFRJ deležna pogostih poskusov terorističnih napadov ustaške migracije iz zahodnih držav. Če navedbe držijo, je bil eksploziv, tega naj bi bilo kar preko 100 kilogramov, nameščen v sanitarije vagona mednarodnega hitrega vlaka na relaciji Nemčija–Beograd. Železniška proga v tem delu Slovenije namreč teče tik mimo dimnika. Do eksplozije naj bi tudi dejansko prišlo, vendar na srečo že naprej, na progi med dimnikom in Hrastnikom.
O dogodku naj bi bežno in na kratko poročal tudi tedanji Radio Ljubljana, omenjali naj bi eno ali dve žrtvi. Kot neuradno navajajo nekateri, pa naj bi šlo za večje število, saj naj bi raztrgalo precejšnji del dveh vagonov in redki očividci naj bi bežno videli tudi, koliko žrtev je bilo v resnici. Še danes se menda uradno ne ve, koliko jih je bilo natančno. Tedanja oblast naj bi dogodek prikrila, zanimivo pa je, da se ga precej ali celo večina ljudi ne spominja oziroma da o njem sploh ničesar ne ve, kar utegne to le še dodatno potrjevati.
Dimnik, kljub močni eksploziji, ni bil poškodovan. Sicer pa je menda v vsej stvari šlo za splet nesrečnega in golega naključja. Eksploziv naj bi bil namreč predviden za časovno nastavljeno sprožitev v Zagrebu, ne za dimnik, a je imel vlak krepko zamudo, zato se je eksplozija zgodila že veliko prej, v Zasavju.
