Evropski parlament in komisija se trenutno ukvarjata z nepoštenimi trgovinskimi praksami. Za kaj gre pri tem vprašanju?
Tržni delež v trgovskih verigah je izjemno nesorazmerno porazdeljen, tako so dobavitelji prisiljeni v tako podrejen položaj, da jih veliki trgovci praktično potisnejo na rob preživetja.
Pet največjih trgovskih verig obvladuje kar 50-odstotni tržni delež v Evropski uniji.
Tako obvladovanje trga ni dobro za pošteno konkurenco, poleg tega pa se kontrolni mehanizmi na ravni držav članic niso ravno izkazali v zaščiti – po eni strani malih členov v tej verigi, po drugi tudi potrošnika. Eklatanten primer je cena mleka, ki je pod pragom mlečnih kvot in je pripeljala do tega, da so cene padle tudi za 20–25 odstotkov. Vendar potrošnik tega ni občutil. To pomeni, da nekdo je pobral to razliko v ceni, in to gotovo ni bil potrošnik, še manjša verjetnost pa je, da je to maržo prejel kmet oziroma pridelovalec. Očitno največji delež še vedno pobirajo trgovci in to je nevarno in ovira ter omejuje konkurenco. Na neki način dela negativno selekcijo trga, kar je za potrošnike izjemno slabo.
Si veliki trgovci to lahko privoščijo zaradi tako imenovane ekonomije obsega?
Seveda. Prav zaradi ekonomije obsega si veliki trgovci lahko privoščijo selekcijo po svojih pravilih, po katerih si določijo vstopno ceno. Tisti, ki želi biti prisoten na njihovih policah, se mora praktično odreči vsemu. Srečen je lahko, če sploh pridobi sredstva za preživetje, da ne govorimo o kakšnih dobičkih ali sredstvih za vlaganja. Prepričan sem, da bi primere takšnih slabih praks našli tudi v Sloveniji. Zato sem prepričan, da bi potrebovali regulatorje. Imamo sicer urad za varstvo konkurence, imamo ombudsmana za hrano. Je pa seveda vprašanje, kakšne pristojnosti ima, saj je bolj moralni nadzornik. Potrebovali bi regulatorja. Organ, ki ima možnost sankcioniranja, pri tem pa uporablja zdravo pamet, saj ni vsaka palačinka prekršek.
Imamo takšne organe tudi na evropski ravni?
Ne. Na ravni EU imamo trenutno neki kodeks dobrih poslovnih praks, ki pa ne preprečuje, še manj pa izboljšuje položaja malih trgovcev ali malih proizvajalcev. Predvsem zato, ker je sodelovanje v teh iniciativah za zaščito predvsem prostovoljno. Ni anonimno, kar pomeni, da obstaja visok faktor strahu tistih, ki želijo prijaviti kršitve dobrih praks. To jih namreč lahko postavi v še slabši položaj ali sledi celo izključitev s trga. To se dogaja.
Tudi komisija v teh naših dolgotrajnih pogajanjih priznava, da obstaja ta faktor strahu, vendar trdi, da je glede tega nemočna. Menim, da ti poslovni mehanizmi ne zadoščajo, tudi samoregulacija se je izkazala za neučinkovito. Če imaš korenček, je treba imeti tudi palico.
Je pa res, da to ni od danes, ampak se je razvijalo dalj časa z razvojem ekonomije obsega. Stiskati so se začeli manjši dobavitelji, da so trgovci lahko začeli kovati večji dobiček, potrošniki pa niso občutili nižje cene izdelkov ali na mizo dobili bolšje oziroma bolj kakovostne hrane.
O katerih trgovcih na evropski ravni govorimo?
Med drugimi gre za Aldi, Carrefour, Tesco. Predvsem zadnji je znan po tem, da ima skladišče na Poljskem, zaradi česar imajo trgovci zelo omejene možnosti. Države članice imajo namreč različne zakonodaje, ki so nekje zelo liberalne, drugje manj. Kadar stvari urejamo na prostovoljni bazi, je velika verjetnost, da bodo ostale neurejene.
Kadar na ravni EU ni pravila glede tega, to trgovci izkoriščajo, centrale imajo praviloma tam, kjer je zakonodaja najslabše urejena. Prav zato mislim, da s kritikami na račun Evropske komisije poslanci nismo uspeli doseči dovolj sprememb, da bi kvalitetno uredili to področje. Komisija je pravzaprav odkrito povedala, naj ne pričakujemo strožje ureditve tekom tega mandata.
Sicer pa so se med usklajevanji v preteklih mesecih pokazale velike razlike med državami članicami. Razmerje moči na evropski ravni se tako ni oblikovalo po ideološki liniji, torej na osnovi političnih strank in skupin – kar se po navadi dogaja –, ampak na podlagi vzhoda in zahoda. Vzhodni blok, če naj se tako izrazim, je bil za večjo zaščito majhnih trgovcev, zahodni blok pa je vse želel prepustiti trgu. V resnici ni želje, da bi zadevo uredili na način enotnih pravil za vse.
Sicer menim, da je edini način, da posamezne države članice poskrbijo za primerne zaščite najbolj ranljivih skupin.
Ta delitev vzhod - zahod ni najbolj vsakdanja, kajne?
Ni pogosto, to je bilo presenečenje za vse. Zelo zanimivo je bilo gledati, kako so tisti iz večjih političnih skupin zastopali podobna stališča kot mi (Zeleni, op. p.). Tukaj lahko gre za hude posledice za notranji razpored sil in razmerij na trgu.
Te zadeve jaz pogosto povezujem s prostotrgovinskim sporazumom TTIP: kaj bo šele, ko se trg odpre, če bo prišlo do tega sporazuma. V tem primeru bo položaj majhnih podjetnikov in kmetov še težji, saj njihovih izdelki ne bodo konkurenčni tistim čez lužo. Da sploh ne govorimo o kvaliteti teh ameriških izdelkov, ki jo je Evropa z regulacijo doslej držala na visoki ravni.
Kako daleč je proces sprejemanja oziroma zavračanja teh prostotrgovinskih sporazumov?
Kaže se kar veliko vznemirjenje, tudi v državah članicah. Na relacijah njihovih vlad in parlamentov so vse pogostejši pogovori. Pred kratkim smo imeli v naši poslanski skupini debato o sporazumu Ceta na primeru Luksemburga, kjer je parlament izkazal zaskrbljenost nad tako imenovanimi arbitražnimi sodišči. Zahtevajo tehnična pojasnila, saj bodo v nasprotnem primeru težko ratificirali te sporazume.
Se pa večina članic zavzema, da bi ti sporazumi morali skozi proces ratifikacije v državah članicah. V primeru TTIP je zaključen trinajsti krog pogajanj, ampak zdi se, da ni več navdušenja nad sporazumi in da se tudi voditelji držav zavedajo, da iz te moke ne bo kruha. Povečala se je zavest, da so ti sporazumi veliko več kot le nekakšen dogovor o trgovinski menjavi, glede na to, da res posegajo na mnoga področja. Zlasti glede pristopa, ki propagira tako imenovane odprte liste – se pravi, da je predmet sporazuma vse, kar iz njega ni izrecno izključeno. Kar je seveda izjemno nevarno.
Govorimo torej o pravnem načelu, ki je bil prvič uveden v Napoleonovem zakoniku?
Tako! To je ravno obratno od numerus clausus, torej da je predmet sporazuma samo to, kar je kot takšno izrecno določeno. Tukaj vidimo ta prikriti namen. Ko podpremo nekaj takšnega in ob tem pomislimo na ta sporni mehanizem ISDS, potem se država podpisnica znajde v hudih škripcih, če hoče zaščititi svoje interese.
Prav ta mehanizem naj bi zdaj le preimenovali, ali v osnovi ostaja enak?
Ja, v ICS. Dobil je novo ime, novo preobleko, princip ostaja isti. Ostajajo neznanke glede arbitrov (sodnikov). Tudi glede vprašanja prava, ki ga bodo uporabljali.
Vprašljivo je, kašen bo odnos korporacij do držav članic EU, ki seveda razpolagajo s sredstvi, ki so nekajkrat višja od sredstev EU. Stroški postopka so namreč enormni, vsaj glede na tiste sodbe, ki so se na podlagi podobnih sporazumov izvršile v preteklosti. Ta sporazum je absolutno pravni samomor, neka popolna predaja suverenosti arbitraži, na katero nato ne moreš vplivati.
Kapital je globalen, njegov prost pretok med državami je le slabo reguliran. A prav tukaj bi morala nastopiti Evropa, zakaj tega ne stori?
Ker s kapitalom sodeluje. Kapital je postal drugačen, kot smo ga poznali prej. Obrnil se je v finančni kapitalizem, kjer pa lastnik ni viden. In ravno zato, ker je tudi Evropa dala svoj prispevek k temu, bi težko pričakovali, da bo njen prispevek k boju za krotitev kapitala odločen.
Sem zelo skeptičen, da nam bo na ravni EU uspelo ustvariti neko poenoteno davčno politiko.
Se pa Evropski parlament malce trudi v smeri preiskave panamskih papirjev. Kaj se dogaja?
Res je, ustanovili smo preiskovalno komisijo, vendar lahko njene pristojnosti primerjamo s preiskovalno komisijo glede Luxleaksov. Ta s svojimi ugotovitvami ni dvignila praktično nobenega prahu. Ostala je relativno prezrta, ker se ni mogla dotakniti tega bistva, zaradi katerega je bila ustanovljena. Evropska komisija sprejema neobvezujoče smernice, ki same po sebi ne bodo prinesle sprememb, če ne bo nekih sankcij, ki bi ta nadzor spremljale. Luxleaks in panamski papirji so pokazali, da je v zadevi zelo malo nedolžnih. Vključno z bančnim sistemom, ki pri tem sodeluje.
Če to povežemo z nepoštenimi trgovinskimi praksami, postane jasno, da imajo te stvari neko trdno povezavo, pojavi pa se vprašanje, kdo to zares upravlja.
