»Električni voziček sem že naročila, čakam, da prispe v Sočo, kjer ga bom prevzela. Stane sedem tisoč evrov. Večino bo plačala zdravstvena zavarovalnica, nekaj tisočakov pa bom morala primakniti sama,« pripoveduje prijetna sogovornica, ki ji je na pomoč pri nakupu priskočil novomeški Leo klub in izkupiček 6. dobrodelnega teka namenil za njen voziček.
Tanja Turk dokazuje, da nič ni nemogoče. Kljub hudi bolezni končuje študij in kmalu se bo osamosvojila.
»Voziček, ki ga uporabljam zdaj, je star že 13 let. Na vsaka tri leta mi je sicer pripadal nov, a sem bila doslej s tem zadovoljna. Ker ga servisira kar oče, nisem čutila potrebe po drugem. Zdaj je drugače, če želim biti še bolj samostojna in hitrejša, potrebujem električnega.«
Tanja je hvaležna, da so v Leo klubu donacijo namenili njej. »Pred odločitvijo, komu bodo namenili zbrani denar, so se obrnili na Društvo študentov invalidov Slovenije, saj so želeli najti primernega študenta iz tega okolja, in tako prišli do mene,« je zadovoljna povedala Tanja, ki je tudi sicer zelo aktivna v društvu, ki združuje študente z invalidnostjo. »Sodelujem pri njegovi promociji, organizaciji prireditev, zdaj se na primer pripravljamo na 20-letnico društva, sama pa se udeležujem tudi različnih delavnic.« Pred odhodom v Ljubljano je bila aktivna članica Sončka – Društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine.
»Moram poudariti, da sem staršem zelo hvaležna, da me že od rojstva vključujeta v vse družinske aktivnosti. Med nami, otroki nista nikoli delala razlik,« pove Tanja, ki ima cerebralno paralizo že od rojstva.
DIAGNOZA: CEREBRALNA PARALIZA
Ko je mama Majda prišla v porodnišnico rodit petega otroka, niti slutila ni, da bo z deklico kaj narobe, saj so bili starejši štirje otroci (trije sinovi in hči) popolnoma zdravi. Rojevala je dva dni, in ko je medicinsko osebje prosila, naj ji naredijo carski rez, je niso uslišali. »Rodila sem se v 34. tednu nosečnosti, šest tednov prezgodaj,« pove Tanja.
Nastala je nepopravljiva škoda. Tanjina mama je pri dveh mesecih opazila, da dekletce napreduje veliko počasneje, kot so starejši otroci. Po preiskavah je prišla diagnoza: cerebralna paraliza. Starši so jo začeli voziti na fizioterapije in delovne terapije.
»Družina je ob mojem rojstvu živela v vrstni hiši v Novem mestu, kjer ni bilo nič prilagojeno za invalidski voziček. Ko sem bila majhna, so me po stopnicah nosili, potem pa sem se jih naučila premagovati po vseh štirih in ob opori tudi stoje. Lahko grem gor in dol, a počasneje, kot to naredijo zdravi, za 20 stopnic potrebujem tudi do pet minut.«
Osnovno šolo je obiskovala v Bršljinu, potem se je vpisala na Gimnazijo Novo mesto, sledila je prva stopnja študija na filozofski fakulteti v Ljubljani, pred njo je še sklepni del: dokončanje magistrske naloge. »Od malega veliko berem, mama me je vpeljala v svet knjig, zato sem si tudi sama želela, da bi ljubezen do branja prenašala naprej. Od tu je prišla odločitev za študij bibliotekarstva. Najprej sem si želela, da bi delala v knjižnici na izposoji, a sem spoznala, da moraš biti tam zelo hiter, kar bi bilo zame zelo obremenjujoče, zato zdaj upam, da bom lahko delala katalogizacijo, torej pripravo knjig na izposojo.«
V ŠTUDENTSKEM DOMU
Ko je študirala na prvi stopnji, sta jo starša tri leta vsak dan vozila iz Novega mesta v Ljubljano. »Pri moji vlogi za študentski dom je takrat nastala administrativna napaka in dodelili so mi posteljo v apartmaju, ki ni bil prilagojen za invalide. Enako se je zgodilo, ko sem vpisala drugo stopnjo.« A v drugo je vztrajala, vložila je pritožbo in dobila je mesto v invalidskem apartmaju v študentskem domu za Bežigradom, kjer živi s sostanovalko.
Izkupiček 6. dobrodelnega Leo teka, ki ga je Leo klub Novo mesto organiziral skupaj z Lions klubom, je kar 3400 evrov. Teklo je 49 otrok in 90 odraslih, dogodka pa se je udeležil tudi Primož Kozmus. Tanja je prišla skupaj s starši. Z mamo Majdo je uživala v dogajanju na Portovalu, oče Davorin pa je skupaj z njenimi štirimi nečaki tekel za svojo Tanjo.
»Imela sem srečo, da me na začetku ni preveč mučilo domotožje. Na selitev od doma sem se psihično pripravila, takrat je blizu živel tudi brat, zato mi je bilo lažje. Vedno se rada vračam domov v Novo mesto, priznam pa, da si želim, da bi po študiju ostala v Ljubljani. To je vendarle večje mesto, kjer vidiš različne ljudi in s svojo invalidnostjo ne izstopaš. Dobro se počutim tam in hkrati imam v Ljubljani več možnosti za zaposlitev,« še pove.
Ker zaradi cerebralne paralize vendarle ne more biti popolnoma samostojna, ima prek Društva študentov invalidov Slovenije osebnega asistenta, ki ji od dve do tri ure na dan pomaga pri opravilih, ki jih ne zmore čisto sama, na primer pri osebni higieni, pripravi obroka, opravkih …
Ugotavlja, da je prestolnica arhitektonsko dobro prilagojena za invalide, v Novem mestu pa je nekoliko slabše. »V starem delu mesta mi gibanje z vozičkom otežujejo že same kocke. Je pa res, da se da kamorkoli priti, če je volja!«
