Po poklicu je Joe Valenčič zgodovinar in oblikovalec, ob tem pa je še vnet zbiralec dokumentov o življenju Slovencev v ZDA od konca 19. stoletja, kamor je mnoge pregnalo iskanje boljšega življenja in dela. Z leti je skupnost dobila svoj kulturni značaj, ki pa je še po več generacijah ostal povezan z domovino. »Ganljivo je videti, kako močna so še vedno čustva do Slovenije,« pravi Valenčič.
Kakšna je bila vaša družinska zgodba? Kdaj so vaši predniki prišli v Ameriko?
Moji so doma iz Primorske, oče iz Novokračine, mama pa iz Jelšan. V njunih krajih je bila narodna zavest zelo močna, oba sta emigrirala v obdobju italijanske okupacije. Oče je prišel v Cleveland kot mladenič, stari starši so tam kupili hišo. Eden od najemnikov v njej je bil brat moje mame. Poslala mu je sliko, in ko jo je moj oče videl, se je zaljubil vanjo. Odločil se je, da se bo nekega dne vrnil v domovino in se poročil z lepim dekletom. Tako se je tudi zgodilo! Moj ded se je v Ameriko preselil leta 1909, moj oče je prišel za njim leta 1920, nato se je vrnil z mamo leta 1930. Imam dve starejši sestri, rodili smo se v Clevelandu.
Odlično govorite slovensko, čeprav ste predstavnik tretje generacije Slovencev v Ameriki.
Od malega me je zanimala naša narodna identiteta, ta je bila prisotna v družini. Doma smo govorili oba jezika, pravzaprav mešanico z angleščino. Zame je bilo pomembno, da sem bil na počitnicah pri sorodnikih v Jelšanah, ko sem bil star pet let, in takrat sem se naučil slovenščine. Večkrat sem se nato vrnil še na Seminar slovenskega jezika in kulture v Ljubljano. Drugače pa sem v slovenščini samouk.
Kaj vas je pritegnilo, da ste se začeli tako intenzivno ukvarjati s kulturo svojih prednikov?
Končal sem študij zgodovine in oblikovanja, poklicno delam v trženju in stikih z javnostjo ter kot oblikovalec. Sem predsednik dobrodelne zveze ter direktor in soustanovitelj muzeja slovenske glasbe. Zanimal sem se za Slovenijo, bil sem aktiven v naših organizacijah, imeli smo veliko obiskovalcev, in to je bila priložnost za spoznavanje. Istočasno sem diplomiral iz zgodovine in oblikovanja. Počasi sem začel odkrivati in dokumentirati vse, kar so Slovenci dosegli in naredili v Ameriki. Iskal sem dele zgodovine, ki so se nekako znašli v Severni Ameriki. Več kot dvajset let že predavam o različnih temah, od filmov do razstav. Bil sem kustos razstave o kulturnih dosežkih Slovencev v Ameriki in posebne razstave o dosežkih Slovencev leta 1991 za priznanje demokratične in samostojne Slovenije. Vse to je privedlo do stikov z našimi filmskimi ustvarjalci. Sodeloval sem z več slovenskimi režiserji, z Dušanom Moravcem, Hano Slak, Damjanom Kozoletom, napisal sem filmski scenarij o našem rojaku Bogdanu Gromu iz Trsta. Nisem le predavatelj, temveč skušam biti tudi ustvarjalec. Vsak teden imam še radijsko oddajo v slovenščini in angleščini z novicami o dogajanju v Sloveniji.
V središču vsega, kar je ohranjalo povezanost med Slovenci, je bila glasba.
O tem bi veliko izvedeli, če bi obiskali naš muzej v Clevelandu, ki je posvečen razvoju in bogati zgodovini naše polke ter drugih zvrsti glasbe. Takšnega muzeja nima niti Slovenija! V njem je predstavljena slovenska polka. Že 31 let ga imamo, v njem so predstavljeni vsi izvajalci, ki so v Ameriki naredili veliko glasbeno kariero. Povedati je treba, da je slovenska polka prerasla naš narodni okvir in postala vseameriška zabavna glasba. Njen najvidnejši predstavnik je bil Frank Yankovic. Po drugi svetovni vojni je Amerika iskala nekakšno preprosto glasbo za ples in srečevanje. Yankoviceva glasba je prišla v pravem času in njegove plošče so postale velike uspešnice. Zlate so postale že petnajst let, preden je Frank Sinatra posnel svojo prvo zlato ploščo. Glasba je med Slovenci doživela razvoj v vseh zvrsteh, od ljudske glasbe do polke, od zborovske do sakralne glasbe. Ljudje so zbirali in zapisovali stare ljudske pesmi. Poznamo nekatere, ki jih v Sloveniji ne poznajo. V sedemdesetih in osemdesetih letih so slovenske glasbene skupine, od Slaka do Avsenikov, vzbudile veliko zanimanje za našo glasbo. Pri nas so njihovi obiski sprožili pravi plaz odkrivanja harmonike, ustanavljali so se klubi harmonikarjev. Slak je bil navdih za to gibanje. Takrat se je veliko izseljencev začelo tudi vračati v domovino. Letalske vozovnice so bile že precej dostopne in izseljenci so začeli odkrivati vezi s sorodniki in predniki, svoje nekdanje kraje ter korenine.
Je bila z glasbo povezana tudi vaša družina?
Bili smo predvsem pevska družina. Tudi jaz sem nekaj časa pel v zboru, predvsem pa je bila uspešna moja sestra Cilka, zdaj poročena Dolgan. O njej lahko povem to, da je bila prva Američanka, ki je nastopila na vaši televiziji. Leta 1966 je zapela v priljubljeni oddaji Pokaži, kaj znaš in dobila prvo nagrado.
Cleveland pri nas razumemo kot središče slovenske izseljenske tradicije v Ameriki. Kakšna je situacija danes, ko je prišlo do menjave generacij?
V Clevelandu slovenska zavest živi naprej. Še vedno imamo veliko infrastrukturo: osem kulturnih domov, dve župniji, slovenski dom za ostarele, nekaj podjetij še vedno dela domače izdelke, na primer kranjske klobase, krvavice. Zanimivo, da je Cleveland v zadnjih letih postal v Ameriki neke vrste center za kulinariko. Šefi iz različnih krajev prihajajo k nam in odkrivajo okuse, ki so jih prinesli priseljenci. Zdaj ameriški šefi izdelujejo svoje verzije klobas in naših jedi. Še vedno poznamo flancate. Manj je seveda ljudi, ki govorijo slovensko, čeprav še vedno prirejamo tečaje in šole. Glasba in kuhinja skoraj nadomeščata jezik, to nas drži skupaj. In naša slovenska glasba, zaigrana na ameriški način, pritegne poslušalce povsod.
Kot direktor muzeja slovenske glasbe veliko potujete tudi po drugih krajih, kjer živijo Slovenci.
Privilegiran sem, ker lahko potujem tudi po drugih delih ZDA, kjer so naselja z našimi rojaki, na primer v Minnesoto. Tam so rudarske naselbine. Številna mesteca še imajo slovenski dom, župnijo, od vzhoda do Kalifornije na zahodu. Kdo bi si mislil, da jih najdeš v Denverju, v Montani. V Rock Springsu v Wyomingu, v osrednjem delu ZDA, imajo še vedno slovenski dom, cerkev oziroma župnijo. In župan je Slovenec, Carl Demshar, ki bi bil pri nas Karl Demšar. Srečal sem se z direktorjem muzeja v njihovem kraju. Mimogrede sem ga vprašal, katere jedi so značilne za njihove kraje. Odgovoril mi je, da pri njih delajo nekaj, čemur pravijo »cransky«. So to mogoče klobase? Da, je odgovoril, prav to! To so klobase, ki so jih že od nekdaj delali Slovenci in tradicija se ni izgubila. Ganljivo je videti, kako močna so še vedno čustva do Slovenije, pa čeprav je bilo to le nekaj, o čemer je pripovedovala babica ali izvira iz časov njihovih starih staršev.
V vašem glasbenem muzeju hranite tudi več zanimivih posnetkov, ki jih ni niti v Sloveniji.
Tudi kaj iz Slovenije se najde v Ameriki. Najstarejši zvočni film, posnet na Slovenskem, je v enem od arhivov v ZDA. Najstarejši posnetek radijske oddaje iz leta 1938 oziroma njegovo kopijo sem našel v New Jerseyju pri nekem zbiralcu posnetkov. Imel jih je 35 tisoč, med njimi tudi omenjeno slovensko. Gre za nastop Trboveljskih slavčkov, otroškega zbora, ki je nastopal v živo. Na srečo se je posnetek ohranil, čeprav lastnik ni vedel, kaj ima v arhivu. V vsakem primeru je naša kulturna dediščina skupna.
Kot pravite, so Slovenci v Ameriki izkoristili vse možnosti, ki jim jih je ponudilo novo okolje, od tehnologije do povezav.
Res je, zadržali pa so tudi svoj pogum in optimizem. Posebno med obema vojnama je v Ameriki nastalo pravo vzporedno slovensko vesolje. Imeli smo svojo opero, časopise. Takrat jih pod Italijo še v matični domovini ni bilo mogoče dobiti. V Chicagu, Clevelandu, Pittsburghu so bile takrat to vsakdanje stvari.
Je sodelovanje med vašim okoljem in Slovenijo še vedno živo?
Vsekakor. Privilegiran sem, da srečujem ljudi, ki prihajajo iz Slovenije. Prirejamo festival slovenske polke, obiščejo nas glasbeni ustvarjalci. Stiki so živi. Pomagajo nam sodobni elektronski mediji, kar je še posebno pomembno za mlado generacijo. Tako imajo tudi oni na voljo svojo virtualno Slovenijo.
