Sestra Petra Šanc je bila najdlje pred govornico. Razlagala je, kaj naj bi se dogajalo ob postelji umirajočega Antona Logarja. Njegovi svojci so se prišli od njega poslovit, kar naj bi se zgodilo po običajnem času za obiske. Prišel naj bi tudi duhovnik. Bistvo te zgodbe pa naj bi bilo, kdaj in koliko propofola naj bi bolnik dobil. Sestri Šančevi se je zdela količina propofola prevelika, da bolnik tega zdravila ne potrebuje, kar je potem povedala vodji oddelka, dr.Viktorju Šviglju, in nadzorni sestri Alenki Zidar Zupan, s katero naj bi o tem po telefonu govorila tisto popoldne, kar pa je sestra Zidar Zupanova zanikala. Druga sestra Tjaša Volek naj bi po besedah Šančeve na temperaturni list nekaj vpisala, a Šančeva ni vedela, kaj. Slišala pa naj bi Radana, ki naj bi rekel, da propofola ne bodo vpisali. Ni pa vedela, kdo in na kakšen način naj bi vpisano izbrisal.
Sestra ocenjuje zdravnika
Odvetnik Milan Krstič je opozoril, da sestra Petra Šanc govori drugače, kot je povedala v preiskavi. Sestra Šančeva je povedala še, da naj bi slišala pogovor med Radanom in sestro Nado Savič, ko naj bi obdolženi omenjeni sestri rekel, da naj bi bilo tisto, kar je naredil, narobe in da sam prevzema polno odgovornost, da sestra ne bo za nič odgovarjala. Petra Šanc naj bi se spomnila tudi, da je pri sosednjem bolniku dr. Branka Ožek delala preiskavo z ultra zvokom. Šančeva je tudi dejala, da ni videla, da bi Radan prilagajal odmerek zdravila. Propofol pa naj bi v temperaturni list vpisala že omenjena sestra Tjaša Volek, češ, naj bi bil dan okrog 15. ure. Glede te ure pa je Šančeva trdila, da je možno vse, da je bolnik propofol dobil kadarkoli med 15.00 in 15.59, ker pač minute niso bile zabeležene. Sestra Šančeva meni, da je bil Radan odličen zdravnik, da je bil zelo sočuten do bolnikov in do njihovih svojcev. Vedno je bil pripravljen pomagati in je tudi jokal ob bolnikih. Vendar se ji je zdelo, da je pri bolniku Logarju nekaj narobe. Na vprašanje Radana, ali je možno, da naj bi rekel, da propofola ni vpisal, je odločno povedala, da je Radan rekel, da ga ne bodo vpisali. Odvetnik Krstič ji je prebral njeno izjavo iz preiskave, ko je rekla, da niti za trenutek ni pomislila, da gre za evtanazijo, pa je znova zatrdila, da se ji ni zdelo potrebno, da bi bolniku dali toliko propofola.
Tudi sestra na zatožno klop?
Odvetnik jo je spraševal tudi, kolikokrat so jo zasliševali kriminalisti. Petra Šanc je povedala, da večkrat, da so ji povedali tudi, da se lahko zgodi, da bo tudi proti njej uveden kazenski postopek. Večinoma naj bi se z njo pogovarjal kriminalist Mikolčevič. Petra Šanc ni imela občutka, da bi Radan bolnikom hotel škoditi, a tega s propofolom ni razumela. Povedala je tudi, da je bila pod pritiskom, da so ji govorili, da ni ravnala prav, da bi morala glasneje opozoriti na dogodek. In da je zaradi pritiskov službo tudi zamenjala. Ni pa hotela povedati, kdo je pritiskal nanjo. Le to, da je bila to oseba iz vodstva klinike. Šele potem ko ji je sodnik zagrozil z denarno kaznijo, je izdavila, da je bila to glavna sestra Dursuma Musić. Sestra Šančeva je rekla tudi, da se ji je Milan Krstič ponujal kot odvetnik, češ, da samo ona govori resnico in da ne bi rad zagovarjal Radana, pač pa njo. Vse to je odvetnik Krstič zanikal.
Nič ni bilo narejeno po pravilih!
Prof. dr. Bojana Žvan, ki je bila v času teh dogodkov predstojnica tega oddelka, je povedala, da tedaj ko se je vse to dogajalo, sama ni vedela nič, ker so jo namenoma zaobšli, čeprav pravila zahtevajo, da se obvesti predstojnika. Izvedela je tudi, da so hoteli zadevo "urediti znotraj", toda to je preprečil Radan sam, ko je obiskal dr. Groska, predsednika etične komisije UKC Ljubljana. Žvanove pa o dogodku niti tedaj niso obvestili, čeprav so se sestali le nekaj metrov stran od nje (dr. Vodušek, dr. Švigelj, dr. Hojker in Meta Vesel Valentinčič). Šele teden dni po bolnikovi smrti jo je njen namestnik dr. Bajrović ob 21. uri obvestil o dogodku s kalijem. Kot je povedala dr. Žvanova, niso naredili vzročno-posledične analize, kar bi po vseh pravilih morali storiti. Dr. Švigelj pa je dobil izrecno navodilo, da nje o dogodku ne smejo obvestiti. Razložila je, da so hoteli nabaviti naprave na reverz, za katere je treba kupovati drag material, ona pa je bila proti. Najbrž je bila zaradi tega (in verjetno še česa) moteča, hoteli so se je znebiti. Zadevo je dr. Vodušek urejal po domače. Dr. Radana je povabil na pogovor na štiri oči, kar ni prav. Tam bi morala biti vsa skupina. Potem je o tem pogovoru napisal uradni zaznamek, kar tudi ni prav, ker bi morali voditi zapisnik, na katerega bi se potem vsi navzoči podpisali, da je verodostojen. Zaznamek pa ni nikakršen dokument, je povedala dr. Žvanova. In potem je šel dr. Vodušek na policijo, kjer pa seveda niso strokovnjaki in ne vedo, kako gredo takšni postopki. V tem času je bil odrejen tudi interni strokovni nadzor, spet v nasprotju s pravili. Dr. Bajrović nima ustrezne izobrazbe, da bi lahko sodeloval, dr. Balažic je bil iz druge ustanove, šlo pa je za interni nadzor, član je bil tudi pravnik, ki nima v tej nadzorni komisiji kaj iskati, skratka nič ni bilo narejeno po pravilih. Podobno je bilo z drugim internim nadzorom. Dr. Žvanova je povedala tudi, da bi ji morali dati dokumente o teh nadzorih, pa ji jih niso. Šele kasneje je sama po drugi poti dobila te papirje. Potem pa so se odločili, da mora biti nekdo kriv, in so za to obdolžili njo in jo razrešili z mesta predstojnice. Degradirali so jo na raven sobne zdravnice, pa je ta trenutek najbolj izobražena na področju vaskularne nevrologije v vsej državi. O Radanu ni povedala nič slabega. Sprva naj bi bil eno leto zaposlen poskusno, je rekla, potem pa naj bi se cel tim odločil, ali naj ostane ali ne. Tim se je odločil, da ostane. Dr. Noč jo je opozoril, naj bi imel Radan težave z analgetiki zaradi neke operacije. Pogovorila se je z njim in zagotovil ji je, da teh težav nima. Je pa pristal na eno leto poskusnega obdobja, ki ga je tudi uspešno prestal.
Po pričanju Alenke Zidar Zupan, ki v dogodke okrog umiranja bolnika Logarja sama sicer ni bila neposredno vpletena, je bil dr. Švigelj tisti, ki je povedal, da so se o tem, da bo bolnik dobil propofol, dogovorili zjutraj. Ker pa se ji je to zdelo nenavadno, je šla vprašat sestro Šančevo, ki ji je potrdila, da so njej rekli isto, zato je potem vprašala še dr. Šviglja. Po tistem s Petro Šanc ni imela več stika, tudi po telefonu ne, je povedala Zidar Zupanova. Tudi sestra Jana Černoga je povedala, da je bil bolnik Logar zelo slab, da je videla, da je ob njem obešen propofol, vendar pa ni vedela, niti koliko ga je bilo niti zakaj naj bi ga dobil. Kolikor se spomni, je v zvezi s tem vprašala obposteljno sestro. Zaradi dela, ki ga je bilo veliko, pa odgovora ni dobila.
