Slovenija je po osamosvojitvi prešla v tržno gospodarstvo in vzpostavila institucionalni mehanizem pogajanj o plačah (t. i. sistem kolektivnih pogodb). Te so se sprva usklajevale z inflacijo, leta 1993 pa se je vlada lotila usklajevanj v socialnem sporazumu, s katerim je prešla na trimesečno usklajevanje plač, z rastjo življenjskih stroškov, ki ga je uveljavila leta 1995. Medtem je bil leta 1994 ustanovljen Ekonomsko-socialni svet, kjer so se s tristranskimi dogovori oblikovali makroekonomski okvirji plačilne politike.
Usklajevanje plač
Po burnih prvih letih nove države se je pogostost usklajevanj plač zmanjševala. Do leta 2006 je bilo za politiko plač značilno zaostajanje rasti bruto plač, te pa so zaostajale za rastjo produktivnosti. Posledica neusklajevanja plač s celotno rastjo cen v preteklem obdobju pa je pripomogla k zniževanju inflacije in izboljšanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Izjema je bilo le leto 2001, ko je rast plač v javnem sektorju presegla rast produktivnosti.
Varčevalni ukrepi
Leta 2009 so bili posledično sprejeti prvi varčevalni ukrepi, ki so rast plač v javnem sektorju deloma zajezili, v naslednjih dveh letih pa povsem ustavili. Z uvedbo vse strožjih varčevalnih ukrepov, ki so bili potrebni zaradi poslabšanja javnofinančnega položaja, se je v letih 2012 in 2013 tako povprečna bruto plača v državnem sektorju nominalno znižala.
Nastop krize
Zasebni sektor se je na krizo odzval z zmanjšanim obsegom ur in s skrajševanjem delovnega časa, temu pa sta posledično sledila občutno zmanjševanje zaposlenosti in upočasnitev rasti plač. Temu navkljub so se zmanjšala tudi izredna izplačila plač, ki kažejo uspešnost poslovanja podjetij.
Od leta 2014 so se plače sicer začele znova krepiti, vendar v zelo majhnem odstotku, kar je posledica nizke rasti cen in še zmeraj razmeroma visoke stopnje brezposelnosti.