Maribor. Pretekli četrtek. Le ena miza ob Gledališki kavarni je to popoldne zasedena. Za njo pa Boris Krabonja. Tisti dobrotnik iz Maribora, ki vedno znova zbira denar, da bi pomagal ljudem v stiski. Na njegovi desni sedi gospa I., upokojenka. Če ne bi bilo Krabonje, bi danes, pri 64, ostala zaradi 1670 evrov dolga, ki je z leti zrasel na pet tisočakov, brez stanovanja in strehe nad glavo. Njeno stanovanje so prodali na dražbi v času, ko je Krabonji uspelo zbrati denar za poplačilo glavnice njenega dolga zavarovalnici. Zdaj obstaja upanje, da se bo morda še vse dobro izteklo. Ogromno pa je primerov, ko se ni (in se ne bo, dokler se nečloveški zakon, ki bolj ščiti upnika kot človeško dostojanstvo, ne spremeni).
»Nisem mogel takoj pomagati,« pravi na to Krabonja, »kajti ravno v času, ko sem izvedel za zgodbo gospe I., sem moral zaradi 5200 evrov dolga nujno reševati pred deložacijo gospo S. Ona je še prej potrebovala denar, ki bi jo rešil pred prisilno izselitvijo, za dve hkrati pa nisem mogel prositi dobrih ljudi.« In zdaj, ko kaže, da se bo za gospo I. vse skupaj vendarle srečno izteklo, sedi za kavarniško mizo na njegovi levi gospa M. Z enako prošnjo. Tudi njej in njenemu sinu grozi deložacija.
Še do danes ni našla dela
Gospa I. s svojo življenjsko izkušnjo živo izrisuje številke vrhovnega sodišča, po katerih so v zadnjem desetletju pri nas zgolj zaradi dolga, manjšega od tisoč evrov, dali na dražbo skoraj 50.000 nepremičnin. Dvaindvajset let je delala gospa I. v različnih tovarnah v Mariboru. Ko so te v devetdesetih letih preteklega stoletja druga za drugo ugašale, tudi zanjo, sicer poklicno šiviljo, ni bilo več dela. Še do danes ne. Zdaj podobno usodo doživlja njena hči. Tudi ona, mati samohranilka z dvema otrokoma, je poklicna šivilja in brez službe.
Moževi dolgovi
Ko je gospe I. pred enajstimi leti umrl mož, je, pravi, izjokala vse svoje solze. Zato zdaj, kljub vsej stiski in bolečini, ne joče več. A v prsih zna kdaj zaradi tega tako hudo stiskati, da je komaj še vzdržno. Iskreno prizna, da ne ve, zakaj je pri Zavarovalnici Maribor nastal 1670 evrov visok dolg, ta je s časom samo še naraščal. »Najbrž je mož z njim zavaroval kredit,« sklepa. Saj, eno moževo posojilo je gospe I. medtem uspelo poplačati, tega drugega dolga ni zmogla.
S 313 evri na mesec
Gospa I. živi v 48 kvadratnih metrih velikem stanovanju, ki sta ga z možem kupila po Jazbinškovem zakonu, s 313 evri na mesec. Toliko znaša 70 odstotkov moževe invalidske pokojnine, ki jo prejema. Eno leto ji še manjka, pravi, pa bo stara 65 let in tako tudi sama upokojenka, s svojo pokojnino. Ko gospa I. poravna vse položnice in druge nujne stroške, ji za hrano ostane borih 30 evrov. »Lačna pa nisem,« poudari. Veliko prijateljev ima in ti ji pomagajo, razloži. Tudi tako, da ji prinesejo kaj s svojega vrta.
Kdo pa še danes kupuje klekljane prtičke?
Na stisko najlažje pozabi, kadar kleklja ali se zamoti s kakšnim drugim ročnim delom. Kadar govori o teh rečeh, ji obraz zažari v pomladni svetlobi. Da je v ročnem delu zelo spretna, zatrjuje, a s takim znanjem si za preživetje ne more kaj dosti pomagati. Kdo pa še danes kupuje klekljane prtičke, se priduša.
Pismo sodišča v predprazničnih dneh
Ravno pred veliko nočjo, 23. marca, je s sodišča prejela obvestilo, da bodo zaradi neporavnanega dolga njeno stanovanje prodajali na dražbi. »Prepričan sem bil, da mi tokrat ne bo uspelo, saj sem s svojimi nenehnimi prošnjami vse dobre ljudi, kar jih poznam, že povsem izžel. A sem v samo 48 urah s pozivom na Facebooku zbral 1670 evrov, kolikor je bilo potrebnih, da poravnamo glavnico dolga,« se spominja Boris Krabonja, ki ga je gospa I. kakšnih štirinajst dni pred tem spoznala s pomočjo svoje znanke.
V pisarni zavarovalnice
To je pomenilo pomemben preobrat za gospo I. Potem so jo z Zavarovalnice Maribor nemudoma povabili na pogovor, pravi. Že čez dva dni je tako ob devetih dopoldne sedela v eni od njihovih pisarn in tam so ji povedali, razlaga, da njeno stanovanje na dražbi ni bilo prodano, stroške izvršbe v znesku 400 evrov pa bo lahko odplačevala na obroke.
Ostalo bi ji premalo
»So pa mene samo pet ur za tem, ko se je pri njih oglasila gospa I., klicali iz zavarovalnice in mi povedali, da je stanovanje bilo prodano. Takrat sem resno posumil, da s prodajo nekaj ni v redu,« pravi Krabonja. »Tudi številke kar naprej spreminjajo. Stanovanje, ki je po uradni cenitvi vredno okoli 55.000 evrov, naj bi prodali za 32.000, je bilo najprej rečeno, pozneje je bil podatek 45.000. Kakorkoli, uvideli smo, da če bi iz teh zneskov odšteli toliko, kolikor je treba, da gospa I. poravna dolg, vse stroške, obresti – kar bi zneslo med sedem in osem tisoč evri –, bi ji ostalo premalo, da bi si lahko kupila manjše stanovanje.«
Kupec noče več stanovanja
Kaj torej storiti, so se vprašali potem. »Odvetnica iz Primorske, Ana Jug, je nemudoma vložila pritožbo na sodišče in preko svojih virov izvedela, kdo je kupec stanovanja. Ta je takoj, ko je slišal za zgodbo gospe I., rekel, da ga noče več in da se bo mu odpovedal, če mu bo vrnjena ara v višini pet tisoč evrov, ki jo je vplačal ob sklenitvi pogodbe,« razlaga Krabonja. Zdaj je torej vprašanje, kje dobiti teh pet tisočakov. »Sfehtal bom ta denar,« pravi mariborski dobrotnik. »Gospa I. ni ničesar ukradla in nikomur nič žalega storila.«
Po državno pomoč
Da je za prihodnost gospe I. zdaj dolžna poskrbeti tudi država, še ugotavlja. »Center za socialno delo je namenjen temu, da pomaga najranljivejšim skupinam pri nas, država je dolžna poskrbeti za svoje državljane, ki tega ne zmorejo sami. Želim si, da za gospo I. najdejo na centru ustrezno rešitev. Da ji ne bo čez leto spet treba hoditi k meni po pomoč.«
»Sram me je bilo.«
Zakaj gospa I., kljub svoji veliki stiski, ni nikoli iskala pomoči na centru za socialno delo, se danes sprašujejo tisti, ki jih je njena zgodba ganila. Zakaj ni prišla že prej, saj so ji večkrat pisali, na Zavarovalnico Maribor, kjer so ji zdaj omogočili obročno odplačevanje dolga? »Pa bi bilo,« so ti pojasnili na nacionalni televiziji, »težav mnogo manj. Zdaj smo speljali zgolj postopek, ki bi ga izvedli tudi v preteklosti, če bi bil ustrezen odziv na drugi strani; z njo sklenili sporazum o odplačilu dolga in jo na tej osnovi tudi umaknili iz izvršbe.« Gospa I., ki ji, kot pravi, še do danes ni nihče uradno sporočil, da so njeno stanovanje prodali, na to odgovarja: »Sram me je bilo.«
Sin je izgubil službo
In še k novi zgodbi. Gospa M. živi z 29-letnim sinom na 29 kvadratnih metrih podnajemniškega stanovanja, ki je v lasti javnega medobčinskega sklada. Njene težave so se začele, ko je sin, ki je sicer končal šolo s prilagojenim programom, pred več kot petimi leti izgubil službo, druge pa ni našel. Tako sta ostala brez pomembnega dela dohodka.
Dolga za skoraj štiri tisoč evrov
Petintrideset let je gospa M. delala kot snažilka na policiji, oddelala do polne pokojnine, zdaj pa, v svojih zrelih letih, s 457 evri pokojnine in 48 evri vdovskega dodatka živi na robu preživetja. Gospa M. je borka, kjer se le da, poišče cenejšo različico, pa vendar se je zaradi neplačane najemnine, stroškov vzdrževanja stanovanja in ogrevanja njenega dolga z leti nabralo za 3800 evrov. Toliko bo zdaj treba zbrati do 19. aprila, če se hoče rešiti prisilne izselitve.
Iz stanovanja samo z nogami naprej
»Za petsto evrov na mesec je dolga, tolikšna pa je vsa moja pokojnina. Uslužbenki sem rekla, da iz tega stanovanja odidem samo, če me odnesejo z nogami naprej v krematorij,« se priduša gospa M. Kam pa naj gresta s sinom? Zdaj znaša subvencionirana najemnina 59 evrov, zasebnik bo zanjo hotel najmanj 150. Saj so sinu rekli, da bi s posebnimi potrebami lahko zaprosil za bivanje v bivalni enoti, a tam bi moral živeti v sobi s sostanovalcem, neznanim človekom. Grem samo, če pojdeš ti z menoj, ji je rekel. Drugače pa samo še v gozd in v šotor. Tedaj se je v njej nekaj premaknilo in je v njej vzklila misel, ki jo je potem na glas izrekla uslužbenki.
Po hrano in obleko k humanitarcem
V tem stanovanjcu imata s sinom kuhinjo, udobno kopalnico in sobo. »Intime resda nimava, a se prilagajava drug drugemu, kolikor le gre,« pove. Po hrano in obleke gre gospa M. občasno k človekoljubnim organizacijam. Prej ji je lahko pomagala hči. A odkar je njen mož izgubil službo v gradbeništvu, je tudi njej sami, ki ima hčerko študentko, težko.
Večni boj za preživetje
Že od mladih let se gospa M. nenehno bori za preživetje. Komaj osemnajst let ji je bilo, ko so jo njeni, takrat še tako mlado in nebogljeno, nagnali od hiše, da je morala s svojo šestmesečno deklico k očetu svojega otroka. A maral ju ni ne on ne njegovi starši. Takrat, se spominja, je pomislila na najhujše. Pa je vendarle premogla dovolj moči, da se je izvila iz tega in šla naprej. Že v zrelih letih se je poročila, a ne povsem srečno, in spet se je morala spopadati z velikimi stiskami. Zdaj, pri 67, ugotavlja, je od večnega trdega prebijanja skozi življenje že močno načeta in utrujena.
Na cesti ni treba ostati nikomur
Lani so v Mariboru razpisali 160 deložacij, z izredno denarno pomočjo so jih preložili 109, pojasnjuje direktorica mariborskega centra za socialno delo Marjana Bravc. »Običajno nas o takšnih stiskah ljudi obvestijo njihovi odvetniki, mi pa potem pozovemo občane, da se oglasijo pri nas in jim skušamo pomagati. V paleti socialnih pomoči je denimo tudi možnost, da ti na centru zaprosijo za enkratno izredno socialno pomoč. Zneski niso visoki, zato je pomembno, da pridejo ljudje na posvet in po pomoč dovolj zgodaj. Prej, ko se oglasijo, več je možnosti, da bomo za njihov problem našli rešitev. Pri nižjih zneskih, ko dolgovi še niso tako visoki, so težave lažje rešljive,« razlaga. In še: od vseh lani razpisanih deložacij v Mariboru jih je bilo izpeljanih 51. Skoraj polovica prisilno izseljenih je ponovno sklenila najemne pogodbe za druga bivališča, preostali so se znašli drugače, nekateri tudi tako, da so šli živet k sorodnikom ali pa so se nastanili v začasnih bivalnih enotah javnega medobčinskega stanovanjskega sklada in zdaj iščejo dolgoročnejšo rešitev. »Končno, v skrajni sili, imamo tudi zavetišča za brezdomce, kamor lahko nastanimo moške, pa varne hiše in materinske domove za ženske. Na cesti zagotovo ni treba ostati nikomur.«
