Taja, za prijatelje Tajči (28), je 18. junija 2007 v hudi prometni nesreči izgubila spomin. Zgodba o sebi, ki jo pripoveduje, je sestavljena iz pripovedi njene družine, pričevanj prijateljev: »Imela sem 20 let. Šole nisem posebej marala, imela sem ljubezen, za katero nisem bila prepričana, da je prava, vsaka malenkost me je iztirila, veliko vprašanj sem imela in nobenih pravih odgovorov. Kot že tolikokrat prej sem tudi tisto jutro peljala prijatelja na delo v Mengeš, vozila sem njegov avto. Med vračanjem domov, v Trbovlje, sem premišljevala o maturi, ustnem delu matematičnega izpita, ki me je čakal na ta dan, in o fantu.«
Potem pa v Blagovici grozovit pok in smrtna tišina. Zapeljala je na nasprotni pas, kjer je v vozilu avtovleke poleg voznika sedel neki zakonski par, peljali so se v smeri Ljubljane. Ko so raziskovali, kaj je bil vzrok menjave pasu, so ugotovili, da Tajči ni bila pod vplivom alkohola ali drugih substanc. Voznik, v katerega je trčila, je povedal, da se pred trkom spominja močnega bleščanja sonca. Pogled na avto in nezavestno dijakinjo Gimnazije in srednje ekonomske šole v Trbovljah ni obetal nič dobrega, toda gasilec, ki jo je izrezal iz pločevine, je zaznal šibek srčni utrip. Komajda, a bila je živa.
Klinično mrtva
Starša se spominjata telefonskega klica, nočne more vsakega roditelja: »Vaša hčerka je imela težko prometno nesrečo, klinično mrtva je, zdravniki se borijo za njeno življenje.« Dve kirurški ekipi in sedemurna operacija v urgentnem bloku ljubljanskega kliničnega centra niso obetale srečnega razpleta. »Ne vemo, ali bo preživela. Oživljali smo jo, CT ni pokazal poškodb glave, a hudo je nastradala desna polovica telesa: zlomljen ima desni kolk, medenico, desno stegnenico, zlomljena sta sramna kost in komolec, izpahnjena in zdrobljena je desna rama,« so naštevali zdravniki.
»Po treh tednih kome se je Tajči zbudila. Magnetna resonanca je pokazala hude poškodbe glave: natečene možgane in strdek, ki je pritiskal na center za spomin,« pripoveduje Tajina mama Vladka (54).
V skoraj devetih letih ni potočila solze
»Ko sem se zbudila v bolnišnici, so bili okoli postelje neznanci. Od mame, ki je nisem prepoznala, sem slišala, da imam starejšega brata, očeta, fanta. Nikogar in ničesar se nisem spomnila. Mislila sem, da je soba v bolnišnici moj dom, in nisem bila vesela premestitve v rehabilitacijski center Soča,« pripoveduje Taja.
Pozneje jo je oče Tone (62), upokojeni rudar, vsak dan vozil v Ljubljano na terapije. Tam je garala za sleherni napredek. Naučila se je hoditi, razmišljati, čustvovati. A vse ni ostalo isto kot prej, zmožnosti občutenja negativnih čustev nima več. Tajči ne ve, kaj je žalost, zaskrbljenost. Dekle, ki je pogosto jokalo, v skoraj devetih letih ni potočilo solze. Slabe stvari preprosto pozabi.
Matura, diploma, knjiga, adrenalin
Dekle, ki je trdno verjelo, da se v šoli ne more naučiti kaj posebej uporabnega, ne razmišlja več tako. Taja je opravila maturo, diplomirala, kot pred nesrečo je tudi zdaj prostovoljka v Mladinskem centru Trbovlje, je ambasadorka Varne poti in teta. Pozimi je izdala prvenec o svojem življenju z naslovom Številka trenutno ni dosegljiva. Svoje poslanstvo vidi v projektu Prometni park. To učinkovito metodo ozaveščanja otrok v prometu, prometno šolo, je spoznala na Finskem, kot udeleženka prostovoljnega programa. Neizpolnjen cilj je, da bi o svojih doživetjih posnela dokumentarni film in si našla službo.
Odkrila pa je tudi novo strast: skakanje s padalom z višine 4000 metrov. »Naslednji izziv bo skok s 6000 ali 8000 metrov,« se smeji Tajči. Pozitivna je, kot bi stopila iz kakšne dobre pravljice. In če boste hodili po Trbovljah in opazili dekle z največjim nasmehom, boste vedeli, da je to Tajči iz naše zgodbe.