Novice Svet24

Če dejansko nihče ni umrl, je to samo hvale vredno. Kljub temu pa naš vir zatrjuje, da bolnik je umrl. Kar bi lahko pomenilo samo, da ta smrt ni bila nepričakovana. Vendar je tudi to zgolj ugibanje. Odgovor, ki so nam ga poslali iz službe za stike z javnostjo UKC Ljubljana (preposlali so nam namreč odgovor nevrološke klinike), pravi dobesedno takole: »V naši evidenci nimamo nobenega primera, ki bi ustrezal vašemu opisu. Ne dan prej ne kasneje ni bilo nobene smrti, ki bi bila nepričakovana, prav tako ne reanimacije. 17. marca, ne dan, dva ali tri okoli tega datuma, ni bilo na našem kliničnem oddelku nobene reanimacije.«

To je zelo zanimivo glede na pismo, ki ga je predstojnica dr. Pretnar-Oblakova poslala strokovnemu direktorju dr. Davidu B. Vodušku, v katerem (med drugim) pravi: »Včeraj smo imeli v načrtu sestanek na temo komunikacije ob nedavno javljenem odklonu pri reanimaciji na KO BŽ ...« Kar torej pomeni, da je do reanimacije dejansko prišlo. To nam je potrdil tudi naš vir, ki, razumljivo, ni želel biti imenovan. Isti vir nam je povedal tudi, kakšen je bil način komuniciranja zdravnice S. Š. s sodelavci.

»Ko so jo zagledali, so kar otrpnili od strahu,« smo izvedeli. Tistega dne, ko je torej ta zdravnica vodila reanimacijo, ji je ušla tudi precej vulgarna kletvica (»za pop...«), in to naj bi bil tudi razlog, da je bil sklican sestanek. Na to se je predstojnica dr. Pretnar-Oblakova strokovnemu direktorju pritožila, češ »ali lahko govorimo o izboljšanju komunikacije, če človeka stremo do meje, da mora ostati v bolniškem staležu«.

SESTANEK JO JE PRIZADEL

STA

Dr. S. Š. je, kot smo že poročali, zaradi sestanka, na katerem so navzoči govorili o njenem odnosu do osebja, odšla na bolniško, ker jo je ta sestanek tako prizadel. »Še vedno sem zelo prizadeta in imam glede na dogajanje na kliniki in način reševanja zadev vsak dan znova strah priti v službo. Danes sem se ves čas predaje tresla, kar sicer ni moja lastnost,« je zapisala S. Š.

Če upoštevamo tisto, kar nam je povedal neimenovani vir, da »vsi kar otrpnejo od strahu, ko zagledajo S. Š.«, se je treba vprašati, kaj se na nevrološki kliniki sploh dogaja. Očitno se drug drugega tako bojijo, da tega niti opisati ni mogoče, in obenem drug drugega ovajajo na vse mogoče naslove (in načine). Poleg tega pa je očitno tudi, da nekdo laže. Če klinika pojasnjuje, da reanimacije ni bilo, istočasno pa nam dva vira zatrjujeta, da je vendarle bila, je verjetno mogoče dvomiti tudi o podatku, da pacient ni umrl.

MOBING

Kakor smo tudi že poročali, je predstojnica dr. Pretnar-Oblakova ponudila odstop. Javnost je pozneje slišala, da je zaradi tega 15 zdravnikov s kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo na več naslovov (od ministrice za zdravje do predsednika države in vlade) poslalo izjavo, v kateri med drugim navajajo, kako je odstavljena predstojnica dr. Žvanova nenehno spodkopavala prizadevanja dr. Pretnar-Oblakove.

Če poenostavimo: teh 15 zdravnikov je podpisalo, da so ogorčeni, ker naj bi vodstvo UKC Ljubljana razmišljalo, da bi projekt Telekap izločili iz UKC Ljubljana in ga dali dr. Žvanovi. To naj bi bil torej nekakšen poskus privatizacije projekta. Podpisani zdravniki menijo, da nadaljnje strokovno sodelovanje s prof. Žvanovo ni možno. S tem pismom so želeli podpreti dr. Pretnarjevo. Če sodite med tiste, ki ničesar več ne razumejo, to sploh ni čudno.

Dr. Žvanovo je Pretnar-Oblakova degradirala na mesto sobne zdravnice. In s tega položaja naj bi Žvanova nad vsemi okrog sebe izvajala mobing. Po drugi strani se zdravnica S. Š. pritožuje zaradi mobinga in je vsled stresa morala ostati doma. Ta ista zdravnica pa je, tako naši viri, do svojih kolegov in podrejenih tako agresivna, da od strahu kar otrpnejo, ko jo zagledajo. Sicer pa se naši viri sprašujejo, ali je dr. Pretnar-Oblakova svojim podrejenim napačno predstavila, kaj naj bi se dogajalo s projektom Telekap. Kot nam je povedala dr. Žvanova, nikoli niti pomislila ni, da bi ga »privatizirali«, ker mora ostati v okviru UKC Ljubljana.

Od kod torej Pretnar-Oblakovi razlaga, da bi si projekt Žvanova kar prilastila? Je na to nasedlo vseh tistih 15 zdravnikov, ki so podpisali izjavo njej v podporo? Še več, od enega od teh podpisnikov smo izvedeli tudi, da so ga izjave ostalih sodelavcev glede odnosa prof. Žvanove presenetile, saj je bil njen odnos do njega vedno korekten. Potem pa se je pod izjavo vseeno podpisal, češ, da je to storil za podporo nadaljnjemu urejanju delovnih razmer ...

KATASTROFALNO STANJE

Stanje na nevrološki kliniki v UKC Ljubljana je torej dejansko katastrofalno. Ministrica za zdravje pravi, da kadri niso njena pristojnost, kar je konec koncev res. Je pa zato njena pristojnost imenovanje samega vrha, torej generalnega direktorja UKC Ljubljana, ki naj bi naredil red. Brigita Čokl naj bi bila v. d. generalnega direktorja le tri mesece, ki pa so že davno minili. Stvari v UKC Ljubljana so neurejene, zaposleni prestrašeni in med seboj sprti, odgovorni pa kljub vsemu vsak mesec vzamejo plačo za delo, ki ga očitno niso opravili. Eden od dokazov za to je tudi, da zaposleni obveščajo medije o domnevnih nevarnih dogodkih (nepričakovanih smrtih pacientov, če se izrazimo tako, kot so se tisti na nevrološki kliniki, ki so nam napisali zgoraj omenjeni odgovor) skrivaj in šepetaje. Uradni viri pa vse to zanikajo. Kakor da vlada na nevrologiji prava idila.