Prav na dan, ko so Avstrijci zaradi begunske krize znova napovedali nadzor na mejnih prehodih, sva se s fotografom napotila v Železno Kaplo, obmejno občino na avstrijskem Koroškem. Med vožnjo sva se zapletla v pogovor in skorajda zapeljala mimo zapornice na mejnem prehodu, a so naju cariniki mrkih obrazov ustavili ter nama pokazali z roko popisan papir, ki določa pregled dokumentov. Neprijetna izkušnja in žalosten spomin na nekdanjo zaprtost, ki jo vsiljuje meja med evropskimi državami.
Med vožnjo po ovinkastih cestah skozi te lepe koroške kraje se mi je ves čas zastavljalo vprašanje, kako smo lahko mislili, da se nas ne more dotakniti dogajanje na območjih, kjer vladata vojna in nasilje, območjih, kot so Sirija, Irak, Afganistan, Somalija. Mislili smo, da so vsi ti spopadi neskončno daleč od Evrope, zdaj pa so pred nami njihove žalostne posledice. Imamo nesrečne begunce, ki sta jih obup in žalost pripeljala tudi v najodročnejše kraje, kot je, denimo, to mestece, ki je kakšnih 15 kilometrov oddaljeno od prelaza Jezersko. Ob cesti blizu dveh hiš v Beli, ki je sicer precej daleč od Kaple, sva opazila nekaj fantov temnejše polti. V obeh hišah so nastanjeni moški. Malce pozneje sva srečala skupino žensk, ki so se iz hiše v Kapli odpravile po nakupih.
Pogum in dobro srce slovenskega župana
Občina Železna Kapla ima od leta 2009 slovenskega župana Franca Jožefa Smrtnika, postavnega kmečkega fanta iz Kort, ki se ukvarja z gozdarstvom. Je prvi koroški Slovenec, ki je bil izvoljen za župana, in lahko bi rekli, da je v politiko prinesel zdravo kmečko pamet. Sovaščani ga spoštujejo in podpirajo. Ko je leta 2013 drugič kandidiral za župana in je imel kar štiri neslovenske protikandidate, mu je predvolilni boj zasolila še begunska politika. Vse je kazalo, da bi mu lahko spodmaknila županski stolček.
Takrat je namreč iz Italije v Evropo prišel prvi begunski val in takratni koroški deželni glavar Gerhard Doerfler je kapelskega župana Smrtnika vprašal, ali bi imel kaj proti temu, da v njegovi občini namestijo 55 beguncev. Smrtnik je privolil, nato pa se je nanj vsul plaz očitkov, češ da je ravnal samovoljno in da se pred odločitvijo ni posvetoval z občani ter občinskim svetom. »Sem ponosen član slovenske narodne skupnosti, a župan sem tako za slovensko kot za nemško govoreče občane. Takrat sem osebno obiskal vseh 900 gospodinjstev, pogovarjal sem se z ljudmi, imeli smo neskončno veliko sestankov in na njih sem se zavzemal za to, da sprejmemo begunce. Med drugim sem ljudem govoril o naši dobri izkušnji, ko smo med vojno v Jugoslaviji sprejeli 200 družin in so se te odlično vključile v našo skupnost. Petdeset jih je ostalo tukaj, kupili so stare hiše, jih prenovili, v šolah imamo kup otrok, v vrtcu je deset malčkov. Zagotavljal sem jim, da nam ti ljudje ne morejo škoditi in da lahko celo popestrijo življenje naše občine. Poudarjal sem dejstvo, da se naši mladi selijo drugam, saj po končanem študiju v glavnem ostajajo v večjih mestih,« je pripovedoval župan Franc Jožef Smrtnik.
Vztrajal je, da v kraj sprejmejo begunce, čeprav je tvegal uspeh na volitvah. To priča o njegovi pogumni osebni drži. Po naravi je humanist, prepričan, da je naša dolžnost, da se zavzamemo za ljudi, ki potrebujejo pomoč. »Slovenski narod se je moral v vsej zgodovini bojevati za preživetje. Tudi moji starši in sorodniki so morali v begunstvo – na silo ali v boju za preživetje. Zato bi morali Slovenci bolje razumeti stisko vseh teh ljudi,« je bil prepričan moj sogovornik.
»Ni mi všeč, da je Evropa prelomila obljubo in zaprla meje pred begunci. To, kar zdaj počne z njimi, je katastrofa in njen poraz. Angela Merkel je imela točen izračun, koliko ljudi lahko sprejme 80-milijonska ostarela Nemčija, ki potrebuje mlado delovno silo. Gospodarstvo jo bo zagotovo še kako potrebovalo v prihodnjih dvajsetih letih, a je Angela Merkel po nasilni vključitvi desničarjev ostala osamljena v tem svojem prepričanju. Za zaprto makedonsko mejo se pravkar dogaja humanitarna katastrofa.«
Dober biznis in humano ravnanje gresta lahko z roko v roki
Drugi val beguncev je Železno Kaplo dosegel lani, ko so prišle ženske z otroki iz štirinajstih držav. Begunci so bili najprej nastanjeni v do zadnjega kotička polnem begunskem centru blizu Dunaja, nato pa so jih razpošiljali po Koroškem. Begunci in begunke tukaj čakajo na dokumente, eni odhajajo in na njihova mesta prihajajo drugi. Tako je bilo doslej. Po zaprtju balkanske poti se bo ta val nekoliko ustavil. Ker sodi Avstrija med tiste evropske države, ki so za nekatere begunce končni cilj, je na Koroškem trenutno kar 5500 prosilcev za azil.
Župan je iskreno povedal, da gre tudi v Avstriji za premišljen model sprejemanja beguncev, za katerim seveda stoji finančni izračun. Gre za to, da begunce štejejo za občane, in za vsakega od njih dobi občina v proračun 750 evrov. Občina Železna Kapla ima 2400 prebivalcev, s 106 begunci pa dobi letno v proračun dodatnih 75.600 evrov. »Sedanje število beguncev je popolnoma sprejemljivo in obvladljivo, čeprav v Železni Kapli predstavljajo kar šest odstotkov prebivalstva občine, kar je največ na Koroškem. Sicer je določena kvota en odstotek prebivalstva občine. Zasebnik, ki na Koroškem sprejme begunce, sklene pogodbo z deželno vlado, in ta mu za vsakega begunca plača 19 evrov na dan. Devet jih dobi begunec, deset pa lastnik hiše. Begunci dobijo tudi do 186 evrov mesečne žepnine, s katero morajo plačevati hrano in druge življenjske potrebščine. Oprema stanovanja pa je stvar lastnika hiše.«
Moške so namestili v dve veliki hiši v Beli nad Železno Kaplo, ob cesti, ki vodi na Jezerski vrh. Hiši je kupil živinozdravnik in poslovnež Richard Piroutz, da bi jih sčasoma obnovil in nato prodal lepo urejena stanovanja. A prišla je gospodarska kriza in poslovnež je po modrem premisleku dal stavbi – in tudi tisto, ki jo ima v neposredni bližini Železne Kaple – v uporabo beguncem. V petih hišah – še dve ima v Celovcu – gosti 240 beguncev. Izračun pove, da s tem na mesec zasluži 72.000 evrov oziroma 864.000 evrov na leto. Seveda je treba odšteti stroške za elektriko, vodo, vzdrževanje itn., a vse skupaj se očitno izplača.
Oskrbnik z grenko begunsko izkušnjo
Herrmann Wolfgang je plačani oskrbnik obeh hiš v Beli. Petdesetletnik se je z vsem srcem posvetil ne le delu, za katero je plačan, temveč tudi vsestransko skrbi za 70 fantov, kolikor jih lahko hkrati gostijo v obeh hišah. Njihova povprečna starost je 25 let. Petindvajset jih je iz Sirije, 15 iz Iraka, 16 iz Afganistana, šest iz Somalije, po štirje pa so iz Pakistana in iz Gambije.
»Tudi sam sem pri rosnih petih letih izkusil begunstvo, ko smo s starši iz Vzhodne Nemčije prebegnili v Zahodno. Nismo bili dobrodošli. Zdaj že desetletje živim v Avstriji, od tega dve leti v Železni Kapli, kjer skrbim za begunce v teh dveh hišah. Tudi lastnik hiš si želi, da bi ob poslovnosti gradili socialni čut. Vse je naredil za to, da bi se ti ljudje dobro počutili v njegovih hišah. Poskrbljeno je za ženske in otroke, za fante pa je kupil celo opremo za telovadnico in kolesa. Sam sem prepričan, da je sočutje do pomoči potrebnih najpomembnejša razsežnost človečnosti.«
Herrmann Wolfgang ima s fanti prisrčne odnose. Šalijo se, se dogovarjajo in pogovarjajo. Med našim obiskom smo srečali tudi prostovoljca, ki bo organiziral skupino beguncev, s katerimi bodo ob obeh hišah naredili zelenjavni vrt. Trikrat na teden prihajata dve prostovoljki, ki begunce učita nemščino, tretjo učiteljico pa so morali najeti za plačilo. Fantje, ki v domovini niso končali osnovne šole, hodijo v šolo, saj je osnovnošolska izobrazba pogoj za azil. Oskrbnik Wolfgang jih z avtom odpelje do avtobusa, s katerim se nato sami odpeljejo v šolo.
Z dokumentom prosilca za azil se lahko begunci prosto gibljejo po vsej Avstriji. Iz hiše so lahko odsotni največ tri dni. Nekateri od njih namreč obiskujejo rojake, prijatelje ali sorodnike v drugih krajih.
Z občino so dogovorjeni, da lahko dva ali trije fantje na mesec po štiri dni opravljajo različna dela za občino, pri čemer gre predvsem za dela, ki jih domačini ne želijo ali nimajo časa opravljati, kot so čiščenje, košnja, urejanje okolice in podobna manj zahtevna opravila. Na mesec tako zaslužijo največ 108 evrov. »Nikoli nismo imeli težav. Policija je samo enkrat prišla pred hišo in med ljudmi je že završalo, da se nekaj dogaja z begunci v Beli. V resnici pa so policisti skupini beguncev prinesli dokumente in jim čestitali, ker so dobili azil.«
»Ljudje so, ne številke,« je rekel oskrbnik Wolfgang in dodal, da temelji njegov odnos s fanti na zaupanju in da se mu doslej niso še nikoli izneverili. V vsaki skupini ima fanta, ki je določen za prevajalca, in v vsaki hiši enega, ki je odgovoren za to, da vse poteka v skladu s pravili. »Dopuščam jim intimo v sobah in vanje ne vstopam, ker to tudi ni potrebno. Sami vse pospravijo, higiena je na zavidanja vredni ravni. Izredno čisti in pridni so Afganistanci.« Vsi po vrsti ločujejo odpadke in jih pridno shranjujejo v vreče, on pa jih enkrat tedensko odpelje na odlagališče. »Dnevno sem z njimi od osem do 14 ur, skupaj rešujemo vse probleme glede prevozov, urejanja dokumentov, zdravniških pregledov, šolanja … Na začetku smo organizirali veliko srečanj z domačini, da bi se zbližali in da bi ljudje slišali, kakšne so njihove usode. Mnogi so domov odhajali objokani,« je pripovedoval Wolfgang.
Žalostni otroci neznanega sveta
Dekletom, materam in otrokom, ki so nastanjeni v hiši tik pred Železno Kaplo, pomaga prijazna Marta Polanšek, učiteljica, ki se je pred desetimi leti upokojila. Enkrat na teden naj bi jih poučevala nemščino, a jo pot pogosteje prinese v hišo, saj se je s temi ženskami dodobra zbližala. Razume težave, ki jih pestijo v tujem okolju, pa tudi čisto običajne probleme mater, ki so se popolnoma same z otroki znašle v neznanem svetu. Nekatere so zbežale pred vojno in smrtjo, druge iščejo delo, da bi lahko pomagale družini, ki je ostala v domovini, tretje so žrtve hudega nasilja in celo posilstva.
Iz Sirije sta v hiši trenutno le dve begunki. Štiriinštiridesetletna Selva, ki ji je mož umrl pred dvema letoma, nima otrok in je povsem sama na svetu. V Železni Kapli biva približno mesec dni. Zelo je zadržana, a nam je kljub temu povedala, da bi rada ostala tukaj, ker je tako mirno. Druga begunka iz Sirije za zdaj še ne more komunicirati z neznanimi ljudmi, ker se še ni privadila na novo okolje. Tudi Frevejni, dekle iz Eritreje, je pod hudim stresom. Gospa Marta je povedala, da je na učnih urah prisotna zgolj telesno, da je očitno, da zelo trpi, in da se v enem mesecu še vedno ni vživela v novo okolje.
V hiši so tudi štirje otročički. Vsi so občani Železne Kaple, je z nasmehom na obrazu povedala gospa Marta. Z ženskami se pogovarja v nemščini, saj se jih je večina že naučila vsaj nekaj osnovnih besed. Hiba, 25-letnica iz Somalije, je tukaj rodila sina Hamseja, ki je zdaj star leto in tri mesece. Ne ve, kdo je njegov oče, ker je bila žrtev spolnega nasilja. Bela iz Ukrajine, ki je prav tako stara 25 let, je tukaj rodila dvojčka, ki sta zdaj stara dobra dva meseca. Prišla je sama, tik pred porodom, še vedno težko komunicira, zna pa pokazati, kako hvaležna je za streho nad glavo in za skrb, ki sta je deležna njena otroka. Renate iz Nigerije je mama enoletnega Toma. Doma je pustila tri otroke. S sinčkom, ki se je rodil v Avstriji, si bo poskusila zgraditi novo življenje in nekega dne morda pomagati tudi otrokom, ki so ostali z očetom. Povedala je, da je zanjo vse zelo stresno in da ne ve, kako se bo izteklo. Njen sinček nas je opazoval s široko razprtimi očmi, a, kot so nam povedali, se nikoli ne nasmehne. Kavsev iz Somalije je edina, ki ima v Avstriji tudi moža. Noseča je in konec maja bo rodila. Upa, da jim bodo takrat dovolili, da zaživijo skupaj kot družina. V Somaliji je svoji mami pustila dveletnega otroka, ki ga zelo pogreša. Kako lahko pustiš otroka in greš, smo jo vprašali. »Tvegaš, da rešiš družino. Ni veliko izbire,« je odgovorila.
Ženski svet sprejetosti
Nekatere ženske že zelo dobro govorijo nemško, na primer Anab iz Somalije, ki nas je navdušila s svojo zgovornostjo. Marti pomaga pri sporazumevanju s preostalimi dekleti. Zaupala nam je, da je doma pri mami pustila tri otroke, da je tukaj nič ne veseli, da neizmerno pogreša otroke in da ji je zelo težko, ker nima nobenega pravega dela. Ves denar porabi za telefoniranje družini.
Prav tako je v nemščini odlična zelo lepa in skrbno naličena Rahma, 23-letna Somalka, ki se je prav ob našem obisku odpravljala k pouku v Velikovec. Povedala nam je, da ji gre v šoli odlično. Kadar se ne uči, za vse v hiši peče palačinke. V sobah so skupaj po dve ali tri ženske oziroma največ štiri. Mamice z otroki so lahko same, če želijo. Kuhajo po želji, včasih skupaj, včasih same zase, kar seveda ni nič čudnega, saj prihajajo iz 14 držav. Pomislite, kakšen svet v malem živi v tej hiši! Če le ne bi nastal zaradi najbolj nesrečnih okoliščin.
Med vsemi temi ženskami sem doživela vrvež prijetne različnosti, prijaznost in sprejetost ter spontano žensko naklonjenost. Dobila sem tudi veliko objemov, pospremile so me z nasmehi, jaz pa sem bila navdušena nad njihovo lepoto. Nisem jih spraševala, kako jim je pri srcu in v duši, ker to še kako dobro vem. Koliko bolečine in negotovosti spremlja begunsko življenje, je težko povedati z besedami. Tudi sama sem bila begunka in vem, kako je. Ta izkušnja človeka zaznamuje za vse življenje. Dobrote, ki si je takrat deležen od posameznikov, nikoli ne pozabiš. Za vsako pomoč si neizmerno hvaležen, saj so to redki biseri, posejani na težki poti v novo življenje.
Naklonimo beguncem človeško sočustvovanje in jim dajmo priložnost. Kdor reši enega človeka, je rešil ves svet.
