Prepričana je, da če se intelektualci njenih let ne bodo izpostavljali in kritizirali družbe, ta nima perspektive. »Dolžna sem to narediti, dolžna sem družbi z vsem svojim intelektom kaj vrniti, saj sta mi ravno ta družba in država omogočili šolanje, izobraževanje doma in v tujini, da sem kot študentka lahko imela dve hčerki …« zavzeto pravi Blažićeva, ki prav zaradi svoje jasno in glasno izražene kritičnosti v delu slovenske javnosti ni prav zaželena. Vendar je v svoji dobronamernosti, ki je zanjo vedno najpomembnejše vodilo, izjemno vztrajna in neustavljiva iskalka rešitev.
Večkrat slišimo kritike, da bi morali mladi biti glasnejši, celo srboritejši, današnji mladi pa ne protestirajo, ne povzdigujejo glasu, so celo apatični.
Mladi do 35. leta zdajle ne morejo biti kritični, ker jih je slovenska država nalašč postavila v podrejen položaj, zato da jim je vzbudila občutek slabe vesti. Veliko je brezposelnih, ne čutijo moralne dolžnosti, da so kritični, poleg tega rešujejo vsak svoj individualni položaj. Tako stanje družbi tudi ustreza.
Intelektualci vaših let ste za zdaj varni, večina vas ima stabilen finančni položaj, že zato ste morda lahko glasnejši.
Bolj gre za občutek notranje varnosti. In zrelosti. Sicer imam dve diplomirani brezposelni hčerki. Razumem položaj mladih kot mati ter profesorica in intelektualka. Redna služba – je že lepo, da jo človek ima, zase pa lahko rečem, da dosegam nadpovprečne rezultate na znanstveno-raziskovalnem, pedagoškem in strokovnem področju, ob tem pa je moja moralna in strokovna dolžnost, da okrepim glas študentov in zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Se pa potem vedno najdejo ljudje (tudi v strokovnih krogih), ki namesto da bi strokovno kritiko sprejeli in se o tem pogovarjali, raje spletkarijo in preusmerijo kritiko na osebno raven (ad personam), češ da je nekaj narobe z mano.
Ko pred sto leti Virginie Woolf niso spustili v knjižnico univerze v Oxfordu (ženskam je bil vstop prepovedan), čeprav je bila tamkajšnja predavateljica, se ni kot tipična ženska spraševala, kaj je narobe z njo, ampak je rekla: Kaj je narobe z vami? Podobno razmišlja Renata Salecl, ko pravi, da je v slovenski družbi človek naščuvan proti človeku, in politiki to, da se ukvarjamo z mazohizmom in individualno kritiko, ustreza. Namesto da bi socialno kritizirali navzgor, nadrejene. To je problem slovenske družbe – prevladujejo šentflorjanski in ne nacionalni interesi.
In to sem sama na lastni koži izkusila že večkrat. Ampak kategorični imperativ v meni je močnejši od vseh groženj, ki so dejansko sestavni del mojega delovanja. Kritika je v naših krogih sprejeta kot veleizdaja, in to je narobe.
Dejali ste, da nimamo kritične mase – treh odstotkov kritičnih intelektualcev, ki bi državo potegnili iz krize. Menite celo, da je bilo načrtno narejeno, da Slovenija izgublja to inteligenco, zato da nismo prodorni. Lahko to pojasnite?
To so ugotovitve raziskave PISA (mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj) iz leta 2012, ki je pokazala, da slovenski 15-letniki dosegajo podpovprečne rezultate v bralni pismenosti. Ugotovili so sicer, da slovenski otroci imajo znanje, vendar je to mrtev kapital. Drugič, ne znajo se upreti motilcem, in tretjič, niso usmerjeni v reševanje problemov, ne znajo prenašati pridobljenega znanja v realno življenje. Raziskovalci PISE so tudi ugotovili, da Sloveniji manjka tisti vrh inteligentnih. Vsaka družba potrebuje tri odstotke kritične mase – nekonformistične, kritične ljudi, ki stojijo za svojimi argumenti. In teh manjka Sloveniji. Mi sicer imamo svetovne intelektualce, ampak če mene vprašate, je neke vrste folklora, da se intelektualci samocenzurirajo.
Saj to je bil moj pomislek ob vaši izjavi – da vendarle imamo kritične intelektualce, pa so morda preveč tiho.
Tiho so, in to ni problem samo intelektualcev, ampak tudi patoloških narcisov, ki večinoma vodijo slovensko družbo in politiko. Drugi problem so podrejeni, ki vzdržujejo tako situacijo – ker so servilni in ker so tiho. Zatajili so predvsem intelektualci kot tista kritična družbena masa, ki bi se morala obnašati avtonomno in kritično. Večina slovenskih intelektualcev je odpovedala, nekateri pa so se umaknili in o razmerah rajši razpravljajo v tujini. To je vrsta eskapizma.
Kako bi jih lahko vzpodbudili, da bi bili glasnejši?
Ko sem bila osem let svetnica v stranki (nato sem jo zapustila), sem dobila ogromno dragocenih življenjskih izkušenj in lekcij – predvsem o tem, kako se ne dela. In opazovala sem, kako funkcija spremeni človeka. Dokler je bil Miro Cerar profesor, sva na področju otrokovih pravic odlično sodelovala. Sedaj, ko je predsednik vlade, se niti ne oglasi. Zdi se mi, da se je tudi on kot intelektualec samozatajil. Prav tako se je na omenjenem področju zatajil predsednik državnega zbora Milan Brglez, da o predsedniku Pahorju niti ne govorim. Pri Pahorju spoštujem funkcijo predsednika, nikakor pa ne nekoga, ki se sam smeši ali ne ceni samega sebe.
Take spremembe od Cerarja res nisem pričakovala, pa sem ga neskončno cenila.
Brglez promovira svetovni dan proti zlorabam otrok, ko pa ga opozorim na konkreten problem, se niti ne odzove. Funkcija ga je premagala. Edina svetla točka je varuhinja človekovih pravic, o kateri sem prepričana, da ravna v korist otrok in ljudi, ne pa kapitala. Niso pa se odzvali ne Matjaž Hanžek, Violeta Tomič, Jani Möderndorfer, ne Alenka Bratušek, Eva Irgl, ne Franci Trček in številni drugi. Nanje sem naslovila vprašanje: Ali lahko šolski sistem legalizira nelegalno? V učnem načrtu za slovenščino v slovenskem šolskem sistemu je pravnomočno obsojen pedofil. O tem že vrabčki čivkajo, pa je še vedno tam. Iz odgovora Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko izhaja, da bi bilo po njihovem mnenju predpisovanje literature tako spornega avtorja za šolsko rabo res mogoče razumeti kot presenetljivo sporočilo otrokom in odraslim, da je šola prizanesljiva do spolne zlorabe otrok, da jo sprejema kot del normalnega življenja. Medtem pa so dali ven Svetlano Makarovič.
Zakaj pa?
Ne vem, ni strokovno utemeljene razlage. Ona je izbrisana.
Otroke vzgajamo kot plemiče
»Po slovenskih slikanicah sodeč naše otroke vzgajamo kot plemiče. Vsi so mali princi in princeske, ki ne znajo pospravljati za sabo, vsak pa ima mobitel. Otroci si ne znajo zavezati čevljev, hodijo pa na angleščino in tenis, smučat, deskat … Preveč razmišljamo o njihovih kognitivnih dosežkih, ne pa o njihovem čustvenem in socialnem razvoju, tega dejansko preskočimo. Predsednik Pahor je primer intelektualno sposobnega posameznika, vendar čustveno in socialno nezrelega.«
Pred časom ste opozorili, da je v učnem načrtu za slovenščino premajhen delež slovenskih avtoric.
Učni načrt za slovenščino ima veliko strokovnih napak, na katere opozarjam že 20 let. Direktor Zavoda za šolstvo bi moral odstopiti, ker omogoča generiranje napak, namesto da bi se zavzel za njihovo odpravo. Učni načrt res dobro poznam – obravnavala sem približno 300 diplom o učnem načrtu, ogromno stikov imam s študenti, ki so se čezenj prebijali – in ugotovila sem, da so leta 2008 umaknili Svetlano Makarovič iz tretjega triletja. Tako med tridesetimi avtorji tretjega triletja ni niti ene avtorice. Meni se to zdi ogromna strokovna napaka in ne razumem ne ministrstva, ne Zavoda za šolstvo, ne recenzentov, ki so to potrdili. To je nedopustno! Ta učni načrt je merodajen za 174.000 otrok in velja tudi v različici za evropski učni načrt, waldorfski, italijanski, katoliški ter za otroke s posebnimi potrebami. Kako je mogoče, da damo v tretjem triletju osnovne šole tak pogled otrokom – da je književnost enospolna, ko pa je realno ravno obratno. Po letu 1980 je namreč več avtoric kot avtorjev. Tudi če bi bilo obratno in bi bile v načrtu same avtorice, bi bilo narobe.
Se na vaše pripombe ni nihče odzval?
Ja, z individualnimi grožnjami, ki nimajo zveze s stroko. Napaka v učnem načrtu ni samo izbris avtoric, temveč tudi ljudsko slovstvo, ki ga je komaj en odstotek. Vemo pa, da je prav to povezano s slovensko nacionalno bitjo! In tretjič, ni svetovne književnosti. Takšne strokovne napake se generirajo že dvajset let.
Kako je to možno? Tega preprosto ne razumem!
Tudi jaz ne, zato vztrajam dvajset let. Morda je to vprašanje za direktorja Zavoda za šolstvo ter ministrico za šolstvo in izobraževanje, za SAZU, za akademike.
Funkcija spremeni človeka, ste dejali. Ko ste bili političarka, ste pri sebi opažali podobne spremembe?
Sem. Očitno pa sem šla v politiko zrela, formirana, nadaljevala sem akademsko kariero, nisem je opustila. Sem pa videla, da funkcija spremeni človeka v desetih minutah, enem tednu, ljudje dobijo privilegije, ki si jih niso zaslužili. Bodisi je to denar ali funkcije – stopi jim v glavo. Videla sem tudi primere korupcije – od ekonomske do moralne – in ob tem se lahko samo zgroziš. Tudi prestopanju iz ene v drugo stranko nisem mogla verjeti, saj sem do takrat mislila, da se kaj takega dogaja samo v ameriških filmih. Name so ti dogodki vplivali na način, da so me utrdili v prepričanju, da taka ne smem biti.
Zakaj pa ste vstopili v politiko?
Večkrat sem slišala očitek, češ da se na kaj ne spoznam, ker nisem v politiki. Pa sem si rekla: pa grem pri 50 v politiko. Menila sem, da če bom del neke skupnosti, najprej liste, kasneje stranke, bom lahko na področju znanosti in umetnosti nekaj prispevala. Namesto opozicije sem izbrala pozicijo in konstruktivno držo. Potem pa sem videla, da so ljudje napredni, dokler so na obrobju, ko pridejo v središče in postanejo nosilci moči, se za spremembe ne odločijo. Odkrito priznam, da mi žal ni uspelo.
Nisem bila relevantna za župana Zorana Jankovića, ki je velikopotezen, tip faraona, sposobnega graditelja; cenila pa sem podžupana Aleša Čerina. Moram priznati, da je bila moja presoja napačna: menila sem, da bom lahko s položaja moči kaj spremenila, izbrala boljšo možnost.
»V interesu kapitala je, da je Slovenija v permanentni socialni krizi, ki jo rešujejo tisti, ki so jo ustvarili (kapital, korporacije, slabe banke).«
Omenili ste tudi, da so na pohodu antiintelektualci.
So pravzaprav v modi, ravno tako analfabeti. Če pogledate slovenske poslance – večina so polpismeni. Če poslušate njihov besedni zaklad, boste ugotovili, da so nehali brati v 4. razredu osnovne šole. Zadnja knjiga, ki so jo prebrali, je verjetno Tajno društvo PGC, saj ravnajo s fiskalnim pravilom kot s tistimi risalnimi žebljički – prej so si podtikali risalne žebljičke, zdaj fiskalno pravilo, potem družinski zakonik, Telekom ...
Če poslušate njihove razprave, razmišljajo samo levo in desno – bipolarno. Pa ne zato, ker so brali pravljice. In očitno se bojijo prihodnosti, zato se nenehno zatekajo v preteklost. To je nazadovanje slovenske družbe.
Da v Sloveniji ni kritične mase, je bilo načrtovano 20–25 let s šolskim izobraževalnim sistemom, z namenom, da se vzgaja kukavice, konformiste. Če bi imeli kritično maso, ne bi tako poceni prodali Slovenije in je zraven še ponižali. Slovenija bi lahko bila odličen zgled za razvoj, majhna Švica, ker smo majhni, prilagodljivi. Namesto da bi nastopili samozavestno, smo vsi sprti med sabo. Namesto da kritiziramo sistem navzgor, se bomo prej požrli med sabo.
Edini smiselni upor je torej, da se povežemo in pozabimo na prepire, zamere, peripetije …
Ampak v interesu kapitala in vodilnih marionet, ki vodijo politiko, je, da smo sprti. To je točno to, kar je ugotovila PISA: slovenski otroci se ne znajo upreti motilcem, to so politični motilci. Ti nam določajo čustvene teme – od beguncev, sprave, splava ... O tem razpravljamo in vso svojo pozornost z bistvenega preusmerimo na nebistveno; ta čas pa politika dela svoje.
Slovenija pod pretvezo bralne pismenosti razvija le šolsko založništvo. Leta 2013 je bilo med štirimi milijoni knjig prodanih 1,5 milijona učbenikov (cena izvoda je 15,6 evra). PISA prav tako ugotavlja, da bi izobraževalni sistemi morali razvijati čustveno in socialno opismenjevanje. Torej če bi bili čustveno in socialno pismeni, bi v primeru beguncev razumeli, da so matere in otroci žrtve vojne in da je vojna problem, oni posledica. Če smo čustveno zreli, znamo razbrati njihovo stisko, socialno zreli pa jim pomagamo.
Ampak kaj pa podatek, da naj bi bilo pri nas nadarjenih kar 25 odstotkov otrok?
V osnovni šoli je 90 odstotkov odličnjakov, kdor ni odličen, ima odločbo, da je otrok s posebnimi potrebami. Po podatkih imamo v osnovnih šolah celo 35 odstotkov nadarjenih – kje pa so?! To pomeni, da so to nerealni podatki, ki ne odražajo realnega stanja, temveč želeno stanje. Če imamo res toliko nadarjenih, kje se potem izgubijo? Z nadarjenostjo je povezana tudi kritičnost. Kje pa mi izgubimo te kritične ljudi? To so ljudje, ki iščejo rešitve, ne sedijo doma in se ne pomilujejo.
Kako narediti bodoče rodove razmišljujoče in dobiti to kritično maso intelektualcev?
Prvič, delati moramo to, kar govorimo. Drugič, dejansko moramo razvijati kreativnost in kritičnost znotraj šolskega sistema (po principu manj je več, zato pa bolje in bolj poglobljeno), in tretjič, slovenska družba bi morala zamenjati paradigmo: namesto napak bi morala iskati pozitivno in graditi na pozitivnih vrednotah. Iskati dobro in ne napak. Intelektualci bi morali prodreti, biti absolutno nadpolitični, politika pa intelektu podrejena. Predvsem bi morali ravnati v dobrobit ljudi in ne kapitala.
