Zdajšnjo slovensko zastavo in grb je slovenska skupščina razglasila 24. junija 1991 s sprejemom dopolnila k ustavi takratne Socialistične republike Slovenije iz leta 1974. V njej je določila, da ima državni grb obliko ščita. V njegovi sredini je na modri podlagi lik Triglava, pod katerim sta dve valoviti črti, ki ponazarjata morje in reke. Nad ščitom pa so tri zlate šesterokrake zvezde.
Za zastavo je dopolnilo določilo, da je bele, modre in rdeče barve, pri čemer vsaka zavzema tretjino zastave. V levem zgornjem delu je grb, ki z eno polovico sega v belo polje, z drugo pa v modro polje.
Takšne določbe o grbu in zastavi je povzela tudi nova slovenska ustava, ki jo je slovenska skupščina sprejela 23. decembra 1991.
Podrobneje je grb in zastavo ter njuno uporabo po osamosvojitvi opredelil zakon o grbu, zastavi in himni RS ter o slovenski narodni zastavi, ki ga je DZ sprejel oktobra 1994.
Pogačnik: Grba ne bi spreminjal, zastavo pa bi se dalo poenostaviti
Barve slovenske zastave izhajajo iz grba dežele Kranjske. Leta 1848 je to barvno kombinacijo uradno potrdilo tudi avstrijsko notranje ministrstvo, uporabljala pa se je tudi pri zastavi nekdanje Socialistične republike Slovenije.
Avtor slovenskega grba je oblikovalec Marko Pogačnik. Po 25 letih je danes še vedno prepričan, da ima Slovenija dober grb. "Grba po mojem ne gre spreminjati. Pa ne zato, ker sem njegov avtor, ampak ker natančno izraža bistvo dežele. Pri oblikovanju sem se namreč trudil, da bi grb čim bolj natančno izražal našo identiteto, in če to zamenjamo, se lahko zgodi, da izgubimo stik s svojim izvorom," je dejal.
Bi pa veljalo po njegovem spremeniti zastavo, kar je še pred leti predlagal tudi takratnemu predsedniku vlade Janezu Drnovšku. "Namesto grba bi bilo dovolj, če bi bile na zastavi tri zlate zvezde, ki so tudi v grbu. Grb in zastava morata biti namreč povezana tako, da je to, kar je na grbu, tudi na zastavi. Trenutno so v zastavi tri barve iz grba, ni pa zlate. Poleg tega grb leži, če je zastava obešena navpično. Z zvezdami bi to težavo rešili," pravi.
Trenutnih barv zastave pa ne bi spreminjal: "Tovrstne zastave so nastale s francosko revolucijo in z idejo svobode."
Zdravljica za nikogar sporna, sporne le kitice
Zdravljica je bila kot slovenska himna določena 27. septembra 1989, ko je takratna skupščina sprejela več deset dopolnil k ustavi iz leta 1974.
Kot je že pred časom povedal takratni predsednik skupščine Miran Potrč, so himno z ustavnim dopolnilom določili zato, ker je Slovenija takrat ni imela.
O Zdravljici kot himni je po njegovih besedah obstajalo takojšnje in popolno soglasje. "Rekel bi, da je bilo navzoče celo navdušenje, ki je bilo izkazano tudi tako, da smo po sprejemu ustavnih amandmajev v skupščini Zdravljico tudi zapeli," je dejal.
Pol leta pozneje, 29. marca 1990, je takratna skupščina sprejela še zakon, ki je določil, da se kot himna uporablja sedma kitica Zdravljice.
Za melodijo himne je zakon določil melodijo iz zborovske istoimenske skladbe Stanka Premrla, sicer znanega slovenskega skladatelja in duhovnika. Določil je še, da se himna izvaja z glasbili, petjem ali glasbili in petjem.
Da je slovenska himna Zdravljica, je določila tudi nova slovenska ustava. Hkrati ustava določa, da podrobnejšo uporabo zastave, himne in grba določa poseben zakon. Tega je državni zbor sprejel leta 1994, v njem pa je določeno, da se kot himna uporablja sedma kitica Zdravljice, kot melodija pa zborovska istoimenska skladba Premrla.
Dvomov o tem, da je Zdravljica najprimernejša za slovensko himno, do zdaj skorajda ni bilo, obstajajo pa različni pogledi na to, kateri njeni deli bi bili bolj primerni za himno.
V SDS so v DZ že dvakrat vložili predlog sprememb zakona, po katerem bi se Zdravljica na državnih slovesnostih ob državnih praznikih izvajala v celoti, ob drugih priložnostih pa v skrajšani obliki, ki bi obsegala drugo in sedmo kitico pesmi. Po prepričanju SDS bi bila takšna določitev bolj skladna z ustavo, ki za himno določa celotno Zdravljico, a predlog za zdaj ni dobil podpore.
Slovenski pisatelj Boris Pahor je prepričan, da bi morali v himni kot narod najprej predstaviti sami sebe, o čemer po njegovih besedah govori druga kitica. Se pa strinja, da bi morala v himni ostati tudi sedma kitica.
Proti spreminjanju pa je Potrč, ki pravi, da se simbolov ne spreminja vsak dan, posebej ne tistih, ki so nastali spontano in so dobili veliko podporo ljudi.
Začetek zgodbe o Zdravljici sicer sega v leto 1843, ko je duhovnik Matija Vertovec 19. julija v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil sestavek z naslovom Vinske terte hvala, v katerem je Prešerna naprosil, naj spesni hvalospev vinski trti. Prešeren naj bi Zdravljico začel pisati okoli martinovega leta 1844 in jo večkrat popravil. Prvič je bila natisnjena v Kmetijskih in rokodelskih novicah 26. aprila 1848.
