Če želi kdo bedeti vsaj 20 ur in naslednji dan čutiti tudi bolečine v nogah, potem je obisk smučarskega praznika v Planici zagotovo prava odločitev. Da je ob precejšnjem odmerku zabave res tako, smo se lahko prepričali minulo soboto, ko smo na pot krenili s skupino navijačev s Štajerskega.
VSTOPNICA KOT DARILO
Postajališče Vurberk obračališče nekaj pred 1. uro zjutraj ni samevalo. Že zato, ker sta na prevoz čakala domačina Karel in Jožica Lampreht. Slednja si je za rojstnodnevno darilo želela prav ogled smučarskih poletov v Planici in mož ji je ustregel. »Požugala mi je z besedami: ti si bil že dvakrat v Planici, jaz pa še nikoli. In sem ji izpolnil željo,« je pojasnil vurberški Karel in dodal, da tokratnega vzdušja s preteklimi leti ne gre primerjati: »Evforija je na vrhuncu. Več je ljudi, slovenskih zastav, tudi avtobusov.«
Planica je prerasla v pravi slovenski praznik.
PLANICA, PLANICA …
In kaj hitro zatem je bilo že slišati glasno petje: Planica, Planica, snežna kraljica … Odmevalo je iz avtobusa, s katerim so se pripeljali športni navdušenci s širšega območja Korene. Pozneje smo se ustavili še na Ptuju in potovanje v severozahodni del države se je začelo. Voznik avtobusa Danilo Peklar, ki je v Planico obiskovalce vozil že najmanj desetkrat, je povedal, da je bila zgodnja ura prava odločitev. »Če sklepamo po tem, koliko obiskovalcev pričakujejo, je po moje prav, da smo šli nekoliko prej,« je dejal Peklar, ki ga je kot vodnica »potovanja« spremljala njegova hči.
SLALOM MED AVTOBUSI
Ob nenehnem petju, seveda kot se za Štajerce spodobi, kljub zgodnji uri tudi ob kapljici rujnega, smo se prebili do prvega postanka, na počivališče Voklo. »Tam bo tudi zajtrk,« nas je s traso poti, ki jo je pripravil organizator ogleda poletov, seznanil voznik. V Voklem pa majhen šok. Prostora, da bi lahko parkirali avtobus, skorajda ni bilo. Voznik je moral uporabiti precej vozniškega znanja, da smo se kot »slalomisti« med številnimi avtobusi in potniki prebili do vsaj navideznega prostega mesta, da bi parkirali ob še treh avtobusih, ki so bili »naši«. Zajtrk in topli napitek sta se po slabih dveh urah vožnje pa tudi konzumiranju različnih pijač kar prilegla. Po slabi uri smo veseli, kot se spodobi za ljudi s polnimi trebuščki, znova zasedli svoje sedeže. In če je takrat kdo pomislil, da bo naposled lahko malo spal, se je pošteno zmotil. Pesem in glasni zvoki različnih trobelj so preglasili vsakogar. A vseeno so se mnogi razveselili »čarovnih besed«, ko sta Miha Domadenik in Aleš Kacjan v en glas dejala: »Lahko naju obiščete pri 'šanku', da boste lažje prebrodili vožnjo.« Od drugih kolegov pa: »Na avtobusu ni spanja.«
SAMO ZARADI PETRA
»Planica je praznik in spodobi se, da tudi mi z obiskom planiških poletov počastimo naše letalce,« je poudaril tokratni »natakar« Aleš, ki je bil v dolini pod Poncami spet po desetih letih. »Rezultati Petra Prevca so razlog, da sem tukaj. Enostavno si ne smem dovoliti, da ne bi bil,« je razložil Jablančan, ki je za Planico tokrat navdušil še 26 fantov. S seboj so po Kacjanovih besedah vzeli vse, kar so našli doma in je pripomoglo k še večjemu, bučnemu navijanju. In prav navijanje oziroma vzdušje je presenetilo tudi Zvonka Bezjaka iz Žikarc, ki je dejal, da tako kot je letos, v smučarskem izteku še ni bilo. Pot v Planico je bila na presenečenje mnogih »krajša«, kot smo pričakovali. Pod velikanko smo namreč brez večjih težav prispeli že pred 7. uro. In potem sta se ob veselju, da smo naposled le na prizorišču, zabava in navijanje začela, seveda ob bogati »terenski« restavraciji. Tudi ob vrnitvi v poznih sobotnih urah ni bilo nič drugače.
