Včeraj je na twitterju in facebooku predsednik SDS Janez Janša sporočil, da ljubljansko okrožno sodišče 29. marca na zaslišanje pred preiskovalno sodnico vabi obdolženca Antona Krkoviča zaradi »kaznivih dejanj po čl. 46/II tč. KZ SRS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ, v zvezi s 4. čl. KZ SFRJ«. To pomeni, da je upokojeni brigadir osumljen umora v sostorilstvu, po naših informacijah z dvema neznanima osebama, storjenega na grozovit ali zahrbten način. V ozadju je zadeva Mrlak, Krkoviča pa ne preganja država, ampak oškodovanci, svojci pokojnika.
27. junija 1991, na uradni prvi dan vojne za Slovenijo, je helikopter JLA gazela SA 341 s serijsko številko 664 nad ljubljansko Rožno dolino izginil v črni gobi dima. Teritorialna obramba je v neoboroženi gazeli sestrelila svojega človeka, svojega tajnega sodelavca, vojaškega pilota Tonija Mrlaka. Za tiste, ki si danes pripisujejo največ zaslug za osamosvojitev, je bil Mrlak – ali še vedno je – zgolj anonimni del novice o veliki slovenski zmagi. »Proglasili so ga za sovražnega, pozneje izvrgli, da se je primerila napaka – mitomanska sla 'ljudi na položajih' je nato zdržema klesala lažno propagando, sprenevedanje in glušeči molk,« v knjigi Skrito povelje iz leta 2013 o prezgodaj umrlem svaku piše pisateljica, igralka in dramatičarka Draga Potočnjak.
Slovenski heroj umrl v uniformi osovražene JLA
Teritorialci so Mrlaka s prenosno protiletalsko raketo sestrelili z Iskrine stolpnice na Trgu republike, medtem ko je v vojašnico na Vrhniko peljal kruh, življenje pa je izgubil tudi mehanik, Makedonec Bojanče Sibinkovski. Mrlak je bil za večino okupator in agresor, ki je umrl v uniformi osovražene JLA. Slovenski javnosti je bilo dolgo zamolčano, da je s pilotom Jožetom Kalanom in letalskim tehnikom Bogomirjem Šuštarjem za »dan D« pripravljal prevoz dveh do treh jugoslovanskih helikopterjev na slovensko stran. Pilot, kapetan I. razreda, ki je predvideval, da bo v prvih dneh vojne lahko koristnejši na agresorjevi strani, kot če bi takoj prebegnil, je bil med padle za samostojno Slovenijo uradno uvrščen šele leta 2000.
»Najbolj tragična žrtev desetdnevne vojne«
Leta 1995 je takratni notranji minister Jelko Kacin dosegel, da je Mrlak dobil v Rožni dolini spomenik. Proglasili so ga za »najbolj tragično žrtev desetdnevne vojne«. Toda, kot v knjigi piše Potočnjakova, so zlate črke z napisom »Pilot Anton Mrlak umrl za samostojno Slovenijo« vztrajno bledele. Potočnjakova je prepričana, da njen svak ni nizko preletaval stavb skupščine in predsedstva, kot so po dogodku zapisali v sporočilu za javnost, temveč da je šlo za namerno sestrelitev.
»Streljaj, streljaj!«
Protiletalski enoti na vrhu stolpnice TR3, kjer so bili takrat, kot rečeno, prostori podjetja Iskra, je poveljeval polkovnik Anton Krkovič, poveljnik 30. razvojne skupine TO, poznejše brigade Moris, v knjigi Prevarana Slovenija, izdani februarja letos, opisuje raziskovalni novinar Matej Šurc. Šurc v knjigi razkriva tudi del pogovora z anonimnim pripadnikom 30. razvojne skupine TO: »Vojaku 30. RSK, ki je s kolegom na strehi stolpnice motril okolico, je tisti trenutek večkrat ukazal, naj strelja na gazelo. Pogovarjala sta se po radijski zvezi in Krkovič je od vojaka na položaju osorno zahteval, naj uniči helikopter. Stal sem ob poveljniku in z vrha stolpnice sem prek radia slišal obotavljive besede, češ, da bo helikopter padel na naselje, da bodo žrtve … Toda poveljnik se ni dal prepričati in je kar naprej kričal: Streljaj, streljaj!«
Umor, storjen na grozovit ali zahtrben način
Zaradi opisanih dogodkov so svojci Tonija Mrlaka zoper Antona Krkoviča vložili ovadbo zaradi umora, storjenega na grozovit in zahrbten način. Ker je bila kazen za ta zločin v časih nekdanje Jugoslavije bolj mila kot danes, bodo Krkoviču v primeru, da bo zoper njega vložena obtožnica, sodili po kazenskem zakoniku Socialistične republike Slovenije. Tako mu grozi najmanj deset in največ dvajset let zapora, medtem ko bi mu po danes veljavnem najmanj 15 let in največ 30 let zapora.
Krkovič: pregon po zakonih SFRJ kot nadgradnja norosti sodstva
Tone Krkovič nam je v telefonskem pogovoru potrdil, da se obtožbe nanašajo na dogodek iz leta 1991, ko je bil kot poveljnik enote Moris odgovoren za varnost državnih organov. »Teh obtožb ne bom komentiral, ker sem šokiran do te mere, da sem ostal brez besed. Vsi vedo, da sem leta '91 naredil vse, kar je bilo v moji moči v boju proti SFRJ. To, da me danes obtožujejo po zakonih SFRJ, je le nadgradnja norosti našega sodnega sistema. Jaz z Antonom Mrlakom nisem imel nič. Sem pa ukazal sestrelitev helikopterja z oznakami agresorske vojske, ki je letel v območju, v katerem ne bi smel leteti. Le nekaj dni pred tem so stavbe na Gregorčičevi preletavali migi in le vprašanje časa je bilo, kdaj nas bodo raketirali,« je prejem vabila na pogovor k preiskovalni sodnici Deši Cener komentiral Krkovič.
»Banda prekleta!
»Gre le za nadaljevanje gonje, ki sem je deležen zadnjih nekaj let. Preko mene udrihajo po osamosvojitvi Slovenije. Pričakoval bi, da bo država na dan prve sestrelitve agresorskega helikopterja temu dogodku posvetila nasprotno vrsto pozornosti in pripravila ustrezno obeležitev. Slavje, če hočete. Ne pa da se me obravnava na tak način. Jaz imam zaradi tega dogodka čisto vest. Pa sem o tem dostikrat razmišljal.« Dejstvo, da ga tožilstvo obravnava po zakonih SFRJ in SRS zaradi tega, ker je v njih predvidena milejša kazen, je Krkovič komentiral z besedami: »No, poglejte vi to rajnko SFRJ. Kako benevolentna je do mene. Še malo, pa bi se jim moral zahvaliti. Banda prokleta, kar napišite: Banda prokleta!«
