Trenutno to preživlja nekaj staršev, ki jim lahko tako na daljavo zgolj želim veliko poguma, vzdržljivosti in upanja na srečen konec. Upam, da vse reševalne ekipe delujejo v smislu hitrega in strokovnega iskanja ter da ni treba komu lagati, da je njegov otrok ogrožen, ker se šele v tem primeru kdo zgane. In nisem zagovornik teorij zarote, zato želim ostati na strani dejstev.
Ta kolumna je še posebej namenjena Katarini, čeprav dvomim, da jo bo prebrala.
Na leto je v Sloveniji v zadnjih letih pogrešanih med 350 do 600 oseb, od katerih se jih velika večina vrne sama domov, pri otrocih in mladoletnikih jih nekaj več kot 50 odstotkov najde policija. Če pogledamo samo številke mladoletnih, jih je bilo lani pogrešanih 127, leto prej 119, leta 2013 je bilo takšnih 134 in tako dalje … Številke, suhoparne številke, ki zgolj kažejo na razsežnost problema. Vsake tri dni en pogrešan mladoletnik. Vsake tri dni neka druga zgodba. Mogoče igra, objestnost, beg na morje, mogoče tudi obup ali celo kaznivo dejanje, katerega žrtev je pogrešani. Kot napisano, mnogi se na srečo vrnejo domov. Številke sem zapisal zgolj zato, da ne bi kdo mislil, da so se nam pogrešani mladoletni zgodili zdaj, in to kar naenkrat. In da ne bi potem še takoj to povezal z begunci, kar je popularna manipulacija.
Veliko bolj razmišljam o tem, da so mladi odsev naše celotne družbe. Mogoče bolj ranljivi, vsekakor pa značilni lakmusov papir vseh naših neumnosti, sovražnosti, obupanosti, krize in nerazumevanja. Vendar tega ne moremo dojeti. Vse nam je jasno glede sosledja vzrokov in posledic v najbolj dostopnem fizičnem svetu, tega ne zmoremo prenesti na polje psihičnega in vrednotnega. Ves čas formalno odrasli, v resnici pa hudo nezreli osebki govorijo in počnejo precej nezaslišane reči, včasih celo z državnim blagoslovom. In ob tem nihče ne pomisli, da dejanja in besede ostajajo v zavesti mnogih. Kot sled dovoljenega, celo hvaljenega in pravilnega. Ljudje moji, narobe smo zavili! Mogoče smo narobe obrnili krmilo že pred 25 leti, vendar posledice so tukaj.
Ljudje moji, narobe smo zavili! Mogoče smo narobe obrnili krmilo že pred 25 leti, vendar posledice so tukaj.
Ta kolumna ni namenjena samo staršem, prijateljem in samim pogrešanim otrokom tega časa. Tudi njim, vsekakor, vendar še veliko bolj učiteljem, staršem in prijateljem vseh otrok, ki niso formalno pogrešani, so pa vedno bolj izgubljeni. Kadar resno pomislim na storjeno škodo, začutim močno željo, da se nekam potuhnem, utihnem in upam, da ne bo preveč hudo. Na delavnicah in predavanjih s kolegicami začudenemu občinstvu razlagamo o različnih stranpoteh sodobnega mladega v Sloveniji. Komaj verjamejo, nejeverno gledajo. Verjetno samo prepričevanje ne pomaga, vsakega posebej bi moral peljati na večerni izlet po mestu.
Ta kolumna je še posebej namenjena Katarini, čeprav dvomim, da jo bo prebrala. Časopisov verjetno ne lista, na medmrežju se po vsej verjetnosti zadržuje kje drugje. Izmenjala sva nekaj besed prejšnji petek, ko sva čakala vsak na svoj bus. V nekaj minutah si mi kar povedala svojo življenjsko zgodbo, mogoče zato, ker si bila tako zadeta, ali zato, ker si bila tako zelo nesrečna. Tisti večer si se odločila, da se boš živalsko napila, saj te tako ali tako nihče nima rad. Upam, da boš vseeno prebrala.
