Slovenija

Župani opozarjajo na pretiran strah pred migranti

STA
25. 2. 2016, 16.08
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Medtem ko se v nekaterih občinah pojavljajo protesti proti nastanitvi migrantov, pa v nekaterih lokalnih skupnostih sicer razumejo strah prebivalcev, a so opozorili, da je ta lahko pretiran. Poudarili so, da gre tudi za pomoč ljudem, ki so v stiski.

sta
2700 emigrantov je s svojim prihodom začelo drugi begunski val.

Gregor Strmčnik, župan ankaranske občine, na območju katere bi utegnili nastaniti do 120 prosilcev za azil, je posvaril pred pretiranim, napihnjenim in umetno povzročenim strahom pred migranti. Ankaran v kontekstu globalne krize ne more veliko pomagati, lahko pa vsaj deluje zrelo in ne povzroča dodatnih težav ljudem v stiski, je opozoril.

Na Debelem rtiču bi na lokaciji, s katero upravlja ministrstvo za notranje zadeve (in ne v mladinskem zdravilišču in letovišču Rdečega križa, kot nekateri zmotno mislijo) lahko morebiti vzpostavili rezervni azilni dom za nastanitev do 120 oseb, in sicer družine z otroki v času od oddaje prošnje za azil do konca postopka, je za pojasnil Strmčnik.

Po drugi strani se že napovedujejo novi protesti, in sicer v petek na Vrhniki in v Lenartu. V soboto pa bosta v Ljubljani shoda tako v podporo kot proti migrantom. V Lendavi pa bo v petek seja občinskega sveta, na kateri bodo prav tako razpravljali tudi o begunski problematiki in beguncih, ki so v njihovem centru.

Gre za podatke, ki so jih prejeli že septembra oz. oktobra lani in se do danes niso v ničemer spremenili. Z državnim sekretarjem na ministrstvu za notranje zadeve Boštjanom Šeficem sta prejšnji teden v telefonskem pogovoru te zadeve tudi potrdila, tako da to, kar je navedeno v prvem kontingentnem načrtu, velja v nespremenjeni obliki.

Strmčnik meni, da je dogajanje v Sloveniji posledica aktivnosti v drugih državah. Tako se je po njegovih besedah globoko humanitarno krizo začelo zlorabljati, namesto pomoči ljudem v stiski pa smo priča organiziranju nasprotovanj namestitvi migrantov oz. zoper nekaj, kar ne obstaja. "To pa je pretiran, napihnjen in umetno povzročen strah," je dodal.

Po njegovem mnenju je ljudem treba pojasniti dejansko sliko in podati verodostojne informacije, pri čemer bi si želel intenzivnejše in kakovostnejše informiranje s strani države.

Kot je spomnil župan, so se v Ankaranu že ob izbruhu prvega migracijskega vala sestali na pogovoru z občani in oblikovali stališče lokalne skupnosti o tem, kako se odzvati. Ustrezni občinski organi o tem sicer še niso odločali, vendar pri tem "ne mislimo kovati političnega preračunavanja". Meni namreč, da politika tukaj nima kaj iskati in da se bo treba ravnati kot ljudje in ne kot funkcionarji.

Župan Gornje Radgone Stanislav Rojko je ob izkušnji z namestitvenim centrom na njihovem območju, prek katerega je šlo v Avstrijo skoraj 50.000 migrantov, za  dejal, da je bilo tudi njih sprva strah, a so ga nekako premagovali s svojo človeško platjo in se s tem spoprijeli.

Po njegovih besedah je bilo temeljno, da državi, ko se je začela z njimi pogovarjati o možnostih nastanitvenega centra, niso rekli ne. So pa tudi sami postavljali pogoje, saj so želeli število ljudi, ki bi jih lahko nastanili, omejiti glede na svojo oceno, kaj je lokalno okolje sposobno prenesti. Razmere so želeli ohraniti obvladljive, da varnostna situacija v mestu ne postane taka, da jim ne bo v ponos.

Rojko priznava, da so morali včasih stvari postaviti zelo ostro, a jim je država prisluhnila in so se dogovorili. Potem je bila ključna organizacija, dogovarjanje, da so vedeli, kdo o čem odloča in je za kaj odgovoren.

V vsem času do zaprtja centra ni bilo konfliktov med tamkajšnjimi prebivalci in migranti. Kot je dejal župan, so se s slednjimi dnevno pogovarjali, šli z njimi do mejnega prehoda, nobenih težav ni bilo, počutili so se popolnoma varne.

So pa tisti, ki so nastopali v medijih ali na kakšen drug način o tem javno govorili, po njegovih besedah dajali pomirjujoče izjave. Tiste, ki so izražali večjo mero skeptičnosti, so povabili, naj pridejo pomagat in se sami prepričajo, kakšne so razmere.

Prav s to humanitarno noto, s pozivanjem "pridite, prepričajte se, pomagajte nam, rabimo vašo pomoč", pa so tiste, ki so prej govorili o tem, kako je to slabo in kaj vse prinaša, prepričali, da temu ni tako in da so ljudje, ki gredo prek Slovenije, nekaj, kar je dejstvo in pred čemer si ne kaže zatiskati oči, ter je treba ohraniti človečnost.