Olgina mama Rozalija je bila doma iz znane črnomaljske Doltarjeve družine, oče pa je bil s Starihovega hriba. Olga še vedno hrani pisma, ki jih je oče iz Sibirije pisal Rozaliji.
»Ko se je peš vračal domov iz Rusije, ga je zajel Maister, tako da je bil potem še v njegovi vojski, za zasluge pa je dobil njivo v Črnomlju. A če se je prva svetovna vojna za očeta končala srečno, smo imeli v drugi veliko manj sreče. Moj najstarejši brat Janko je padel novembra 1942 in je narodni heroj. Brat Anton Zvonko je padel istega leta v roški ofenzivi, star komaj 16. Z mamo, očetom in bratom Francetom smo bili med prvimi Črnomaljci internirani na Rab, od tam pa v Gonars, od koder sem se z mamo in bratom vrnila domov, ko je Italija kapitulirala, oče pa je v taborišču umrl. A tu nas je čakalo presenečenje,« pripoveduje Bahorjeva.
Doma tako rekoč niso imeli, saj je bil izropan. V spodnjih prostorih hiše je bila šola, v zgornjih pa so živeli drugi ljudje. Šele po koncu vojne so šli lahko spet v svojo hišo.
TEŽKO ŽIVLJENJE
Kljub temu ima Olga lepe spomine na čas, ko je bila Bela krajina osvobojeno ozemlje. »Veliko sem nastopala. Avgust Stanko in Janez Kuhar sta me učila igrati na harmoniko, ki jo je stric leta 1937 prinesel iz Amerike. Srečno je preživela vojno,« se spominja Bahorjeva, ki že kot mladenka ni imela lahkega življenja. »Brat je študiral, jaz pa sem bila pri hiši glavna delovna sila,« pove.
Še danes ji Črnomaljci pravijo, da je prva črnomaljska rokerica. Glasbi je ostala zvesta do danes.
Leta 1960 se je Olga poročila, rodila tri otroke, a ko se je ločila, se je leta 1970, ko ji je bilo 35 let, zaposlila. »Treba je bilo pač preživeti. Ob službi sem ves čas tudi kmetovala. Prepričana sem, da bi bila lahko zaposlena do 70. leta, a kaj, ko so gostinstvo, kjer sem delala, razpustili. Tako sem od leta 1996 uradno upokojena s skromno pokojnino,« se nasmehne.
PRVA ČRNOMALJSKA ROKERICA
Četudi danes pri hiši ni več konj, si Olga dolga desetletja ni znala predstavljati življenja brez njih. S konjem je sredi petdesetih let tekmovala celo v preskakovanju ovir. To so bili tudi časi, ko je igrala v črnomaljski gledališki skupini. Ko je bila leta 1952 kot gasilka v Kopru, je prvič slišala rock 'n' roll in zlezel ji je pod kožo. Če je prej v različnih ansamblih in orkestrih igrala ljudske pesmi in pozneje skladbe ansamblov Avsenik, Veseli planšarji in drugih, je bil prav rock 'n' roll tisti, ki jo je zares zasvojil. Še danes ji Črnomaljci pravijo, da je prva črnomaljska rokerica. Glasbi je namreč ostala zvesta do danes, le da ne igra več na harmoniko, ampak na sintetizator.
VSAKIČ MOČNEJŠA
Čeprav je imela številne hude poškodbe in so ji zdravniki že velikokrat rekli, naj neha delati, se ne da. Ko pripoveduje svojo zgodbo, se zdi, kot da ima sedem življenj. Iz vsake nesreče – ob dveh hudih prometnih nesrečah je, čeprav težko ranjena, slišala pogovor, kako je z njo konec – pa je izšla še močnejša.
Pri svojih letih ne vozi le avtomobila, ampak tudi traktor, s katerim zorje njive in pokosi travo. In ko jo pred polno drvarnico drv vprašam, ali jih je sama pripravila, prikima in pokaže na debel hlod. »Če se danes ne bi pogovarjala z vami, bi ga razžagala,« pripomni.
