Na drugi strani je javni sektor, kjer ob hiperadministrativni togosti zaradi pomanjkanja nadzora vlada vse večji kaos in vse več uslužbencev po lastni presoji zapravlja denar davkoplačevalcev, za napake pa ne sprejema nobene odgovornosti.
Seveda ni normalno, da država za uvedbo vrednotnic porabi trikrat več, kot se od njih nateče v javne blagajne, je pa to povsem tipičen primer birokracije s ciljem povečanja državnega aparata.
Res je, da marsikateri javni projekt sam po sebi ni donosen, prinašal pa naj bi širše družbene ugodnosti. Toda država pri svojih odločitvah ne preverja več niti tega in ne presoja širših učinkov. Poleg tega takšni projekti praviloma zahtevajo, da se v organizacijski sestavi javnega sektorja dodelijo delovna mesta.
Tudi Cerarjev krovni koalicijski projekt Vse na enem mestu je zašel v slepo ulico IT-lobijev. Tako je tudi v Sloveniji vse manj tistih, ki razmišljajo kot podjetniki. Težava je v tem, da mora kmet, ki prodaja kislo zelje, najeti računalniškega mojstra zaradi birokratskih obveznosti do države in posledičnih IT-težav. Zakaj že? Ja zato, da bo nekdo v javnem sektorju dobil nagrado za uspešno delo, seveda, sklene komentator.
