Z evropskim poslancem Igorjem Šoltesom o tem, kako sta tako ekonomska kot begunska kriza ujeli Evropsko unijo nepripravljeno. Temu primerna je bila nato tudi rešitev. Potrebujemo bolj aktivno Evropo, pravi Šoltes, takšno, ki bo sposobna razreševati krize in ne bo le njihova končna postaja.
LT
Evropski poslanec Igor Šoltes.
Zdi se, da Evropa ni načrtovala nič konkretnega glede begunske krize. Je Evropa pospešila zadeve glede tega vprašanja?
Begunski tokovi so se začeli z izgubljanjem življenj na prenapolnjenih barkah v Sredozemlju, ki so jih nato gostili na Lampedusi. Takrat, do leta 2013, je veljal ta veliki program Mare Nostrum, ki je nekako predvidel učinkovito reševanje. Vendar mu je nova komisija takrat zmanjšala sredstva. Takrat se je seveda vsem zadeva zdela še daleč. Menili so, da ne bo prišlo do resnejšega problema za celotno Evropo, čeprav so se že kazali obrisi krize. Moamer Gadafi je leta 2011 dejal: "Če strmoglavite mene, ki sem edini branik pred temi tokovi, potem bo Sredozemsko morje postalo rdeče."
LT
Šoltes Evropo kritizira kot preveč zbirokratizirano tvorbo, ki rešitve išče le na papirju, ko je treba ukrepati pa zataji.
Osebno se mi zdi čudno, da pri vseh varnostnih in obveščevalnih službah, ki jih financiramo za ceno lastne svobode, tega niso mogli predvideti. Zdi se, kot da bi Evropa na neki način bila v globokem spancu miru in blagostanja, nakar so jo begunci nenadoma postavili na realna tla.
Spomnim se leta 2014, ko so se začele te tragedije. Evropa se je odzvala tako, da smo imeli na vsakem plenarnem zasedanju minuto molka za žrtve. Kaj konkretno dogovornega pa se ni premaknilo.
Tukaj se kaže velika pomanjkljivost Evrope same, ko na neki način ne najde rešitve, zato tudi prisiljuje države članice, da se zapirajo med sabo in same sebe okupirajo. Evropa zapira schengen, da bi rešila schengen, ki pa je bil namenjen ravno temu prostemu pretoku blaga, storitev in delovne sile. S tem zaprtjem in nekakšno politiko tihega soglasja državam članicam dovoljuje, da postavljajo tehnične ovire.
Kakšne bi lahko bile posledice zaprtja meja?
Če se meje zaprejo in se po Evropi pretaka samo fiktivni kapital, ki pa že tako ne pozna meja, se lahko zgodi, da postane ogrožen evro kot valuta. Evropo bo ta kriza prizadela tudi ekonomsko oziroma bo vsaj imela določene posledice.
Evropa se mora odločati, kaj bo. Ali bo kot igralec v mednarodnem polju v sodelovanju s tretjimi državami skušala reševati krizna žarišča, torej države razvoja, ali pa bo samo končna postaja nenadzorovanega toka beguncev. To bo Evropo seveda spremenilo in na neki način ogrozilo.
Ravno s to aktivacijo 42. člena evropske pogodbe, ki ga je uveljavila Francija, Evropa nadaljuje agresivno politiko; ta člen namreč govori o skupni obrambi. Menite, da je to pravi odgovor na trenutno situacijo?
Dejstvo je, da se na mnogo žariščih, od koder prihajajo begunci, se najdejo prstni odtisi nekaterih držav članic, poleg seveda interesov Vzhoda in Zahoda. Na neki način se vidijo obrisi nove razdelitve moči.
LT
Opozarja, da bi begunska kriza lahko odvrnila pozornost javnosti od izjemno pomembnih prostotrgovinskih sporazumov.
Če spremljate naše razprave, na primer pridružitveni sporazumi: Ukrajina, Moldavija, Gruzija. Vse to so države, ki spadajo v interesno polje Vzhoda, se pravi Rusije. Ta neki način izvoza naših vrednot se zdaj maščuje. Zato pravim, da prstni odtisi so prisotni in Evropa nekako mora sprejeti svoj del odgovornosti. Predvsem pa se mora odločiti, kaj bo; ali bo samo končna destinacija takšne ali drugačne krize ali bo v krizi igrala aktivno politiko.
Če se navežem še na prostotrgovinske sporazume, ali bo ena prostotrgovinska cona za trgovanje vseh vrst, ki jo seveda varuje zveza Nato, ali pa bo aktiven igralec v reševanju vzrokov, zaradi katerih prihaja do krize.
Vedeti je treba, da je begunska kriza posledica vojn. Vprašati pa se je treba, zakaj so se vojne začele. Predvsem zaradi boja za energetske vire, s klimatskimi spremembami pa se spreminjajo v vojno za vodo. Vse to preganja ljudi s svojih domov. Odgovoriti moramo na ta vprašanja in najti minimalni skupni imenovalec, kako naj članice reagirajo v takšnih primerih.
Breme te begunske krize trenutno nosijo samo nekatere države, druge pri tem ne želijo sodelovati. Evropa na neki način takšna, kot bi bila narejena za tista mirna obdobja, ko je normalna gospodarska rast, takrat se je solidarnost drži. Prve razpoke tega so se pokazale pri ekonomski krizi, razširile pa so se z begunsko.
Evropa je bila pred obema krizama 50 let vajena stabilne gospodarske rasti in miru. Menite, da se trenutna EU sploh zna soočiti s krizo in jo premagati, je to sploh njen namen?
Glede na trenutni čas je EU pridobitev. V omenjenem času res ni bilo vojne, prav zaradi tega je ideja nastajala. Prav zato, da se države Evrope nehajo medsebojno vojskovati in da jih povezuje interes gospodarskega in ekonomskega sodelovanja. V nekem vmesnem času pa se je to vizionarstvo spremenilo v birokracijo in ta avtomatizem delovanja EU je nekako pozabil na ljudi. Na njihove interese in interese svojih držav članic, pri tem pa si je vse več pristojnosti prinašal na evropsko raven.
Nekje so bile meje, ki jih nismo znali pravočasno prepoznati. Koliko integracije Evropa v vsej raznolikosti še premore, da še ohrani temeljno dobrino, to pa je seveda mir. Ta način, na katerega ves čas reagiramo, to, da smo ves čas presenečeni – no, to preseneča tudi mene.
Po drugi strani pa je vprašanje, koliko smo se iz te ekonomske krize sploh naučili, kajti sistemi in mehanizmi ostajajo enaki. Še vedno želimo zadolženega človeka in zadolžene države, do te mere, da gospodarji denarja spet diktirajo nov razvojni cikel, ki ga seveda pogojujejo z vračilom in sanacijo tistih bank, iz katerih so sami jemali in preko katerih so investirali v prejšnjem razvojnem ciklu. Tragično pri zadevi pa je, da na koncu vselej nastradajo ljudje, prav tisti, ki niso povzročili krize.
Zanimivo je Evropa pri nepokorni Grčiji našla vzvod, uklonili so jo z zamrznitvijo bank in omejitvijo denarnega toka. Zakaj takšnega vzvoda zdaj ne najdejo pri Poljski, v kateri se trenutno dogaja nekaj, kar Evropa kritizira kot putinizacija?
V Evropi je tako, da smo vsi enakopravni, le da smo nekateri bolj, drugi manj. To Orwellovo načelo velja tudi tukaj. Jasno je, da ima Poljska 50 milijonov prebivalcev, meji na vzhod. Po mnenju Amerike je eden pomembnejših mejnikov med zvezo Nato in vplivi Rusije. Očitno je zato odnos do nje drugačen. Ko Evropa grozi Poljski, se vedno spomnim obdobja zalivske vojne, ko je Evropa rekla, šteli bomo do tri, če ne boste umaknili teh tankov in orožja, bomo šteli naprej.
Evropa je takšna, na deklaratorni ravni je vedno ostra, ko pa je treba izvesti konkretne ukrepe, zmanjka vsebine in mehanizmov. Če bi v zgodovini EU govorili o učinkovitosti na številnih kriznih žariščih, primer tega je že vojna v Jugoslaviji, ne bi mogli veliko povedati. Očitno te krizne razmere ali v vojnem ali v ekonomskem smislu Evropo vselej znova presenetijo.
Primer gladke integracije so bili zloglasni prostotrgovinski sporazumi. Zdaj, po močnih protestih javnosti, se vam je, poslancem, kaj širše odprla možnost branja tega sporazuma?
Sporazume še vedno beremo v eni sobi, v kateri stojita velika omara in dežurni notranji opazovalec. Ti moraš vnaprej povedati, kaj bi želel videti, s tem da so na voljo samo tisti dokumenti, ki so na strani EU in so bili že izpogajani. Je pa res, da smeš v tej sobi na sebi imeti le svojo obleko. Blokec in svinčnik dobiš tam. (smeh)
Sicer pa menim, da smo ravno zaradi pritiska civilne družbe dobili vsaj to skopo možnost vpogleda. Morate namreč vedeti, da je to več tisoč strani dokumentacije in poslanci seveda nimamo časa, da bi se v to kvalitetno poglobili. Zato bi rad izvedel več od tistih, ki se še pogajajo, predvsem to, v kateri fazi so pogajanja. Kajti jaz nisem prepričan, da ta sporazum koristi Evropi, temveč je korist predvsem na ameriški strani, pa še tam samo na strani tamkajšnjih korporacij.
Operacija Mare Nostrum
Z operacijo, ki jo je Evropska unija začela leta 2013, so v Sredozemlju rešili na tisoče življenj migrantov in beguncev, vendar je bila politično nepopularna in finančno breme predvsem za eno članico – Italijo. Nasledila jo je manjša operacija Triton, posledica česar je, da se je begunski tok preusmeril na manj nevarno balkansko pot.
Ali sporazum TTIP sploh ima možnost, da je zavrnjen?
Zdaj je nastalo veliko drugih okoliščin, samo upam lahko, da pozornost od sporazuma TTIP ne bo odvrnjena zaradi begunske krize. Za tem sporazumom seveda stojijo milijardni interesi, treba pa je doseči vsaj to, da bo moral biti sporazum potrjen na nacionalnih parlamentih. Sam upam, da do sporazuma ne bo prišlo, predvsem zato, ker nekaterih področij preprosto ni mogoče uskladiti. Na primer standardov glede prehrane, ki jih v Ameriki razumejo popolnoma drugače kot v Evropi. Pri nas velja previdnostno načelo, veliko je regulacij, na drugi strani luže pa je vse prepuščeno trgu. Pri tem sploh še ne omenjamo vprašanja delavskih pravic in spoštovanja okolja.
Pri vsem tem je treba tudi vedeti, da ima ameriška pogajalska stran letos predsedniške volitve. To bi znalo spremeniti odnos do sporazumov. Zasledil sem, da nekateri predsedniški kandidati nasprotujejo temu sporazumu. Tudi del ameriške javnosti svari pred Evropo in njenimi visokimi standardi, ki bi lahko ogrozili prostost trga. Te okoliščine bi znale malček zaustaviti intenzivnost sprejemanja tega sporazuma, je pa še vedno najbolj pomembno, da nam ta stvar ne uide iz pozornosti.
LT
LT
