Bodeča žica se je v naše življenje priplazila počasi. Najprej meter tu, meter tam, po nekaj tednih nam je vlada končno priznala, da bodo bodečo žico postavili praktično na celotni južni meji. V zameno za varnost pred nekom, ki nas niti za trenutek ni ogrožal, smo se odpovedali številnim pravicam. Medtem ko se dela na meji nadaljujejo, umira divjad, turistični delavci obupujejo, lastniki zemljišč pa se sprašujejo, kaj v tej državi lastninska pravica v resnici pomeni.
»Do zdaj smo večkrat protestirali, podali izjave, postavili poslansko vprašanje …« pravi Nikola Jovanović Kolenc iz Združene levice.
Zakonska podlaga
Že od prvih dni postavitve žice je veliko ugibanj o tem, ali je postavitev zakonita ali ne. Podlago je vlada našla v osmem členu Zakona o nadzoru državne meje, ki med drugim pravi:
»Policija sme postaviti table z opozorilnimi napisi in drugo signalizacijo ali namestiti in uporabljati tehnična ali druga sredstva za opravljanje nadzora državne meje ali preprečevanje nedovoljenega prehajanja državne meje. Za vzdrževanje tabel, druge signalizacije in drugih tehničnih sredstev po tem členu je pristojna policija. Če je potrebno/…/ policisti lahko uporabljajo zemljišča in vodne površine ne glede na lastništvo.«
Kaj je spornega?
Prvo sporno vprašanje je, ali ograja spada med tehnična sredstva, drugo, na kakšen način lahko država omejuje lastninsko pravico. S soglasjem ali brez? Ali so lastniki upravičeni do odškodnine? Koliko časa lahko taka omejitev traja? Glede na to, da je del z ograjo opremljenih zemljišč v območju Nature 2000, se zdi postavitev tehničnih ovir sporna tudi z ekološkega vidika.
Za odstranitev ograje je več storila hrvaška vlada kot slovenske politične stranke.
Kaj storiti?
Do zdaj smo od tistih, ki so proti žici, videli le akcije, ki opozarjajo na problematiko, dejanj, ki bi vlado lahko prisilile v odstranitev, pa bore malo. Najbolj aktivni so bili v strankah Združene levice. Kot so nam sporočili iz vodstva, so za zdaj samo večkrat protestirali (na shodu, ob ograji na Kolpi in Dragonji), podali posamične in skupne izjave, angažirali so se poslanci ZL v DZ in stranke na terenu, postavljeno je bilo poslansko vprašanje, intenzivno politično delovanje v smeri odstranitve žičnate ograje ... Poslanka Violeta Tomič se je fotografirala, medtem ko je prečkala razrezano žico, protestniki, ki so se ji pridružili na pohodu ob Kolpi, so žico okrasili, aktivisti so v središču Ljubljane postavili jelko, narejeno iz bodeče žice.
Neučinkovito
Vendar se zaradi fotografije desetine protestnikov in ene poslanke ob žičnati Kolpi na tem področju ne bo kaj dosti spremenilo. Najmočnejšo obliko političnega pritiska do zdaj predstavlja 6000 zbranih podpisov pod peticijo Žica ob Kolpi – Mi smo proti. Vse ostalo ima bolj ali manj učinek malce bolj angažiranega druženja. Da bi se vlado dejansko prisililo v umik žice, bo za to treba sprožiti kakšen spor. Naši aktivisti bi se tako lahko učili od Hrvaške. Naši sosedi so namreč proti Sloveniji po vrsti neuspešnih protestnih not na ravni EU zaradi ograje sprožili več postopkov. Ker je vzpostavitev strožjega nadzora na zunanji schengenski meji usmeritev EU, je težko verjeti, da bo Hrvaška kaj dosegla. A tisti, ki hočejo v resnici kaj doseči, se bodo morali podati po pravni poti, in ne politični.
