»Dr. Ivana Radana prej nisem poznala. Z njim sem se srečala šele, ko je zbolela moja sestra. Bila je športnica, aktivna, zdrava 51-letna ženska. Po zaključku šolskega leta 2012 se je veselila rojstva prvega vnučka. Le nekaj dni po rojstvu pa se je na vsem lepem onesvestila. Odpeljali so jo v bolnišnico v Celju in tam so ugotovili, da ji je v glavi počila anevrizma. Možgani so krvaveli, dali so jo v umetno komo in prepeljali v Ljubljano na intenzivni oddelek nevrološke klinike. Prvi kontakt je bil z dr. Simono Šteblaj. Vse njene informacije so bile dane na hitro, mimogrede. V nadaljnjih postopkih je sestra doživela še možganski infarkt, ta ji je pustil posledice vse do danes. Naslednji dan jo je prevzel dr. Ivan Radan. Ko smo jo prišli pogledat, je bilo čisto drugače kot prej. Ni bilo dneva, da ne bi ostal z nami ob sestrini postelji, se z nami pogovarjal, nam vse razložil ter pokazal veliko skrb in srčnost. Takega zdravnika ne srečaš. Videla sem, kako je hodil od enega do drugega bolnika, prišel spet nazaj, bil v skrbeh za vsakega. Tam je ležal otrok in čakal na premestitev na otroško onkološko kliniko, dr. Radan se je zelo zavzel zanj in pokazal ogromno sočutja do njegovih staršev.«
Kako dolgo je bila sestra na intenzivnem nevrološkem oddelku?
Štiri mesece smo jo obiskovali in vsakič smo se pogovarjali z dr. Radanom. Povedal nam je vse, dobre in tudi slabe novice. Pripravljal nas je tudi na najhujše. Ni se vedelo, kako se bo izteklo. A nekega dne me je posebej opozoril, naj jo gremo čisto po tihem pogledat. V sobo sem šla prva. Moja sestra je imela prvič odprte oči. Takrat se mi je dr. Radan dobesedno usedel v srce, pa je šlo samo za en trenutek. Obljubila sem si, da bom temu zdravniku, če bo kadarkoli to potreboval, tudi jaz pomagala.
Po štirih mesecih pa so sestro premestili v Celje
Da, in od tam je šla na rehabilitacijo v Sočo. Dr. Radana sem ves čas klicala in ga obveščala, kako ji gre, ker je tako želel. Naj se vam zdi še tako nenavadno, prosil me je, naj ga pokličemo in povemo, kako je z njo.
Se vam ni nikoli zdelo, da ga morda nadlegujete, da so mu odveč pogovori z vami?
Sploh ne, vedno ga je zanimalo, kako sestra napreduje, in vedno si je vzel čas za pogovor z mano. Na prvo obletnico dogodka sta sestra in svak nesla v Ljubljano dr. Radanu sadno torto, saj je že lahko hodila. Takrat ga je sploh prvič videla, saj je bila med zdravljenjem na nevrološki kliniki v Ljubljani ves čas brez zavesti. Dr. Radan se je pogovoril z njo, pokazal ji je, kje je toliko časa ležala, skratka bil je zelo prijazen in odkrito vesel obiska svoje bolnice. Rehabilitacija se je po korakih nadaljevala, a stiki so postajali redkejši. Januarja letos pa je bila sestra spet na preiskavi, in ugotovili so, da ima še dve manjši anevrizmi v glavi. Takrat sem spet poklicala v Ljubljano na nevrološko kliniko. Hotela sem govoriti z dr. Radanom. Po glasu sem takoj prepoznala dr. Šteblajevo. Spraševala me je, kdo sem in kaj želim, pa sem ponovila, da bi rada dr. Radana. Odgovorila mi je, da ga ne morem dobiti, ker je na bolniški. Spraševala sem, kdaj se vrne, pa mi je rekla, naj naslednji dan pokličem na upravo UKCL. To me je razjezilo. Kaj pa ima uprava s tem? Naj pokličem Meto Vesel Valentinčič, če bi se rada pogovorila z nevrologom, ki je zdravil mojo sestro?
Še niste vedeli, kaj se je dogajalo?
Takrat ne, izvedela sem kmalu po tem. Bila sem dobesedno osupla. Dr. Radan naj bi bil morilec? Dajte no! Nikoli! Začela sem se oglašati v medijih. Povabili so me, da dam izjavo za televizijo, in z velikim veseljem sem povedala vse, kar si mislim. Na poti nazaj sem srečala kriminalista, s katerim sva bila nekoč v isti službi. Vprašala se ga, kaj misli o dr. Radanu, in mi je iskreno rekel, da je verjetno žrtev sistema. Toda tega si ni upal povedati v kamero, češ potem bo pa on žrtev sistema. Prispevek na televiziji pa je bil omejen le na mojo izjavo, da je bil dr. Radan srčen in dober zdravnik. Vse drugo so izrezali.
Vas je to ustavilo?
Kje pa! Šla sem v državni zbor, potem pa prosila še za sprejem pri predsedniku države. Tako so me povabili na sejo odbora za zdravstvo in tam sem tudi dobila besedo. To je bilo zabeleženo v medijih. A to ni bilo vse. Dr. Radana sem hotela tudi obiskati. Takrat je bil na zdravljenju v UKC Ljubljana. Naletela sem na prijaznega paznika in ga vprašala, ali ima toliko srca, da mi ga vsaj pokaže. In mi je odprl vrata. Šla sem v sobo, tam sta sedela medicinska sestra in brat. Prišla sem do postelje in ga prijela za roko. Presenečen je bil, a je pokimal, da ve, kdo sem. Sledil je tako s čustvi nabit trenutek, da tega sploh ne morem opisati. Dr. Radanu so se udrle solze, tako je jokal, kot da bo s tem dal vso bolečino iz sebe. Rekel mi je, vse so mi vzeli, dostojanstvo, kariero, uničili so mi življenje, družino, vse. Rekla sem mu, da je naredil toliko dobrega za našo družino, da se bom zanj borila do zadnjega. To sem mu obljubila in obljubo nameravam držati. Ko sem se poslovila, sem šla na stranišče, se zaklenila in deset minut jokala. Tako mi je bilo hudo za vse, za ta linč, ki se mu je zgodil. To se ne bi smelo nikoli zgoditi! Dokler človek ni pravnomočno obsojen, se ga ne sme v javnosti popolnoma oblatiti in oklicati za morilca!
Kako vse ste mu poskušali pomagati doslej?
Moj naslednji obisk v Ljubljani je bil na sodišču. Še prej pa sem hotela nesti dr. Radanu v UKCL plišastega medvedka, ki mu ga je moja sestra podarila za srečo. Mislila sem, da bom spet prišla do njega tako kot prvič. Prišla sem do njegove sobe, potrkala in hotela vstopiti, a me je paznik vprašal za dovolilnico. Rekla sem, da sem jo izgubila, pa se je razjezil in zavpil, takoj ven! Nisem ga ubogala, povedala sem mu, da sem iz celjske bolnišnice, da sem ga prišla obiskat in da ga bom vsekakor pozdravila. Tako sva se nekaj časa dajala, pogledala sem dr. Radana in potihem mi je s postelje rekel, naj raje grem. Medvedka sem pozneje dostavila v UKCL. Paznik pa je ves čas vpil, naj grem ven. Saj vem, da ni mogel drugače, da je to njegova naloga in da nisem prav naredila, a tudi jaz nisem mogla drugače.
Kaj se je potem zgodilo na sodišču?
Sodnica Dunja Franklin me je najprej vprašala, kje sem bila prej. In da je bila obveščena, da sem naredila incident v UKC Ljubljana. Karala me je, da se to ne sme. Pojasnila sem, da sem dr. Radanu hotela dati sestrino darilo. Tega medvedka so potem razrezali.
Sledila je seja odbora za zdravstvo, na katero ste bili povabljeni
Res je. Tam me je zmotilo kar nekaj stvari. Ne bom govorila o dogajanju, vsebina je objavljena na spletu. Toda Baričič in Vrhunec, sedanji in nekdanji v. d. generalnega direktorja UKCL, sta se brcala pod mizo in smejala, da sem ju morala vprašati, kaj se jima zdi tako smešno. Videti je bilo popolnoma neresno. Andrej Možina, predsednik zdravniške zbornice, je govoril, da je dr. Radan izvedel provokacijo in da se to ne more opravičiti. Poslušajte, vsepovsod v zdravstvu se dogajajo provokacije kar naprej, pa se nikomur nič ne zgodi. In še, ne moreš sedeti v zaporu zaradi provokacije in zgolj besednih dokazov!
Kako je bilo pri predsedniku države? Vas je sprejel?
Ne osebno, sprejel me je svetovalec Žekš in mi obljubil, da bo predsedniku Pahorju prenesel vse, kar mu bom povedala. Povedala pa sem mu vse, kar pripovedujem zdaj vam. Mislila sem si, v naši bolnišnici v Celju je Pahor igral reševalca, vsi smo se fotografirali z njim, bo pa ja toliko, da bo poslušal še mojo zgodbo oziroma zgodbo o dr. Radanu. A je bil zaseden. Zato sem svetovalcu položila na srce, naj pomaga. Pripor naj bi se dr. Radanu takrat iztekel, zato sem opozorila na to in tudi na bojazen, da mu ga bodo spet podaljšali. To se je kasneje tudi zgodilo.
Kaj pa zdaj?
Borila se bom še naprej, ker sem to dr. Radanu obljubila. Upam tudi, da se bodo začele stvari obračati na bolje. Prav gotovo bom šla še koga obiskat, da bi našla pomoč. V službah, kjer sem doslej delala, sem spoznala veliko ljudi. Pa še to napišite, da bi svoje zdravje in zdravje svojih najbližjih dr. Radanu zaupala kadarkoli.
