Z vračanjem nekoč podržavljenega premoženja in izplačili odškodnin smo v Sloveniji začeli leta 1991 s sprejemom zakona o denacionalizaciji (ZDEN). Zakon je sicer določil dveletni rok za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov in obljubil, da bodo odločbe na prvi stopnji izdane najpozneje v letu dni od vložitve zahtevka, postopki naj bi se kmalu zatem tudi zaključili. A ker so se postopki zavlekli, je vlada Janeza Janše pripravila predlog zakona o zaključku denacionalizacije, ki je bil v parlamentu sicer potrjen, nato pa je padel zaradi veta državnega sveta.
Kaj je še ostalo?
Večina primerov, okoli 99 odstotkov, je resda rešenih in upravičenci so skupaj prejeli 4,09 milijarde evrov premoženja bodisi v naravi bodisi v obliki obveznic SOD-a. A 23 let pozneje nekaterim najbolj razvpitim primerom še vedno ni videti konca. Čeprav je že Alenka Bratušek kot predsednica vlade trdila, da so ostali le še najzahtevnejši primeri, poznavalci trdijo drugače. V eni izmed od odvetniških hiš, ki zastopa številne denacionalizacijske upravičence, so nam zaupali, da je kar nekaj primerov, kjer v resnici ni ovir, da bi prišlo do vrnitve v naravi, da pa pot do zaključka ovirajo »parcialni interesi«.
37.000 vlog za denacionalizacijo je bilo vloženih od leta 1991.
Veliko je tudi primerov, pri katerih so bile stavbe v času odločanja razglašene za spomenike različnih kategorij, zaradi česar so primeri začeli romati z ministrstva na ministrstvo, s sodišča na sodišče. Medtem uporabniki teh nepremičnin lahko zgolj nemočno čakajo in računajo, kolikšno odškodnino bodo morali plačati za nadomestilo uporabe, denacionalizacijski upravičenci pa čakajo. Izpostavljamo nekaj najbolj razvpitih nerešenih primerov.
Baragovo semenišče (Akademski kolegij)
Festivalna dvorana, Mladinsko gledališče, Pionirski dom in študentski domovi že 23 let čakajo na odločitev ministrstva za kulturo, ali se bo ena najbolj znamenitih stavb v Ljubljani vrnila ljubljanski nadškofiji ali ne. Medtem ko uradniki že leta ugotavljajo, ali je nadškofija sploh upravičenec ali ne, Plečnikova stavba propada, uporabniki prostorov pa plačujejo enormne stroške vzdrževanja in čakajo v negotovosti. Spis Baragovega semenišča je na mizi že tretjega ministra oziroma ministrice za kulturo, pred tem so o njem več let odločali na ministrstvu za okolje in prostor. Kje so zadržki, da se odločitev ne sprejme, ni jasno. Kot nam je v telefonskem pogovoru omenila Vika Potočnik, direktorica Pionirskega doma, sedanja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar do nedavnega ni niti vedela, da zadeva počiva v predalu enega izmed njenih uslužbencev. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da dalj časa se bo o tem primeru odločalo, višja je odškodnina, ki jo bo v primeru ugodne rešitve prejel denacionalizacijski upravičenec. Potočnikova se je sama lotila izračunavanja odškodnine, ki bi jo morala plačati MOL in država v primeru vrnitve Baragovega semenišča, in prišla do približne številke: osem milijonov evrov.
Križanke – Križevniška cerkev
Med najbolj zapletenimi je tudi primer denacionalizacije enega najbolj eminentnih kulturnih prizorišč pri nas, ljubljanskih Križank. V denacionalizacijskem postopku za Križanke se že dve desetletji ponavlja ista zgodba. Ko ministrstvo za kulturo odloči, da celoten samostanski kompleks Križanke, razen nemške cerkve, ostane Festivalu Ljubljana oziroma njegovi ustanoviteljici Mestni občini Ljubljana, se pritoži križniški red, ki je kot pravni naslednik vložil zahtevo za vrnitev v naravi. Ko pa se na ministrstvu odločijo, da se nemška cerkev vrne v last in posest križnikom, na to poda pritožbo Festival Ljubljana, ki upravlja kompleks že več kot 50 let. Medtem so padli v vodo tudi že načrti za prenovo Križank, sodne poti do konca rešitve pa vodijo izven Slovenije, vse tja do Evropskega sodišča za človekove pravice.
Cerkev bi med drugim slap in gozdove
Podobno napeto je na Gorenjskem. Na radovljiški upravni enoti tako še vedno vodijo enega največjih in najzahtevnejših denacionalizacijskih postopkov v državi. Gre za vračanje zemljišč v Triglavskem narodnem parku.
Glavnino zahtevkov so sicer v preteklosti že uspešno rešili – med letoma 1991 in 1992 je bilo vloženih 581 denacionalizacijskih zahtevkov, do danes so jih uspešno rešili 578, od tega jih je 575 že pravnomočnih – lastništvo obale Bohinjskega jezera, Triglavskih jezer in enega najlepših slapov v Sloveniji, slapa Savica, ki se nahajajo znotraj Triglavskega narodnega parka (TNP), pa še ostaja odprto.
Znotraj TNP Cerkev že do 10.000 hektarjev
Vračilo omenjenih naravnih znamenitosti zahteva ljubljanska nadškofija. A ta zahteva vrnitev še 21 tisoč hektarjev podržavljenih nepremičnin, katerih glavnina leži na območju TNP. Med njimi so pokljuški gozdovi ter zemljišča na območju Jelovice in Bohinja.
»O zahtevku odločamo z delnimi odločbami, takoj ko je vse razjasnjeno, da se počasi premikamo proti koncu,« je pred meseci dejala načelnica radovljiške upravne enote Maja Antonič. Pojasnila je, da so izven TNP odločili že o 5300 hektarjih oziroma 88 odstotkih nepremičnin iz zahtevka, znotraj parka pa so odločili o 9900 hektarjih oziroma 66 odstotkih nepremičnin iz zahtevka.
"Ko je bila ministrica Julijana Mlakar Bizjak pri nas obisku, niti ni vedela, da je odločanje o denacionalizaciji Baragovega semenišča stvar njenega ministrstva." - Vika Potočnik, direktorica Pionirskega doma
Skoraj vse delne odločbe so bile v prid nadškofiji, ki ji je bilo v naravi vrnjenih 5300 hektarjev zemljišč izven TNP in 9800 hektarjev znotraj parka. K temu je pripomogla tudi odločitev okoljskega ministrstva, da se tudi zemljišča znotraj parka, ki ležijo v zavarovanem območju, lahko vračajo v naravi.
Drugačna zgodba pa je, ko je govor o naravnih znamenitostih. Nepremičnin, vpisanih v register naravnih znamenitosti –sem sodijo slap Savica, območje Triglavskih jezer in Bohinjsko jezero –, naj ne bi vračali v naravi. V naravi se prav tako ne vračajo nepremičnine, ki so javno dobro, na primer ceste. Glede na pretekle odločitve pa obstaja velika verjetnost, da bo ljubljanska nadškofija dobila v naravi zahtevana zemljišča v pokljuških gozdovih.
Blejsko jezero in otok
V preteklosti je bilo okoli Blejskega otoka prelitega že veliko črnila. Leta 2008 je takratni minister za kulturo Vasko Simoniti tik pred koncem mandata z blejsko škofijo podpisal sporazum o Blejskem otoku. Po sporazumu se je Cerkev odpovedala denacionalizacijski zahtevi za vrnitev otoka v naravi, v zameno pa je dobila v last še tri objekte na otoku in za 45 let v brezplačni najem celoten otok. Simonitijeva naslednica Majda Širca je bila prepričana, da je sporazum ničen, in je na sodišču zahtevala njegovo razveljavitev, a bila pri tem neuspešna. Kranjsko okrožno sodišče je v začetku oktobra leta 2012 zavrnilo tožbo Republike Slovenije proti ljubljanski nadškofiji o ničnosti sporazuma, in ker se država na sodbo ni pritožila, je ta postala pravnomočna.
Kljub temu ostaja na Bledu odprta še ena denacionalizacijska zahteva, zemljišče okoli Blejskega jezera, ki spada v priobalni pas in kjer je treba narediti parcelacijo, so pred časom pojasnili na radovljiški upravni enoti.
