14. člen slovenske ustave: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero /…/ ali katerokoli drugo osebno okoliščino.«
Včeraj je prišla na dan neuradna informacija, da so ustavni sodniki dovolili referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih in raznospolnih parov. Takšna odločitev, v kolikor se izkaže za resnično, bi bila povsem v nasprotju s prakso bolj razvitih zahodnoevropskih držav in ne nazadnje tudi Združenih držav Amerike, ki so področje popolne enakosti med pari že uredile. Očitno pa ustavne sodnike napredni svet kaj dosti ne zanima in raje, kot da bi odpravili protiustavnost in neenakost pred zakonom, to le še podaljšujejo.
ODLOČITEV PRIČAKOVANA
In zakaj naj bi ustavno sodišče odločilo tako, kot pravijo neuradne informacije? Ker spet, kot smo od ustavnih sodnikov že vajeni, niso odločali vsebinsko, temveč naj bi upoštevali le procesne razloge. Ustavno sodišče ima namreč po ustavi pravico vstopiti v dovoljenje za referendum samo v primeru, da bi referendumsko vprašanje načelo nekaj, kar je višje od volje ljudstva. Ta prevlada nad zakonodajno vejo oblasti, nad sodno vejo oblasti in vsem drugim, ker je pač v ustavi zapisano, da je ljudstvo suvereno in je zato suverena tudi njegova volja.
Konkretno vprašanje je, ali bi referendum v tej zadevi lahko načel neke že postavljene ustavne ali človekove pravice glede na to, kako bi se referendum na koncu izšel. Kar zadeva istospolne poroke in posvojitve otrok, je dejstvo, da teh pravic zdaj v ustavi še ni. In to je začarani krog: govor o tem, ali neka določena pravica že obstaja, pri čemer je predmet referenduma prav to, da ta pravica še ne obstaja. Tisti trenutek, ko bi bila pravica istospolnih do poroke ali do posvojitve otrok (in tako naprej) že v zakonodaji, kar je predmet zdajšnjega postopka v parlamentu, bi lahko rekli, da to je človekova pravica, ker jo je zakonodajalec kot tako že opredelil, in pač spada pod ustavo. Potem bi sicer še vedno ostalo vprašanje, ali je taka pravica res človekova in ustavna pravica. Tukaj torej ne bi smelo biti zadržka za referendum, ker ne gre za neko temeljno kratenje že uveljavljenih ustavnih človekovih pravic.
BI LAHKO ODLOČILI DRUGAČE?
Ustavno sodišče se je, če neuradne informacije držijo, za dopustnost referenduma tako kot pred štirimi leti odločilo na podlagi procesnih razlogov. Pa so ustavni sodniki imeli še kakšno možnost? Seveda so, a kot kaže, niso bili dovolj pogumni.
V kolikor bi namreč ustavni sodniki, glede na delikatnost materije, o kateri odločajo, šli v ustavno presojo zdaj veljavnega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ugotovili njegovo protiustavnost ter kršitev človekovih pravic, bi se lahko odločili drugače. Slovenska ustava v svojem 14. členu namreč določa, da »so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino«.
Sodišče bi ob ugotovljeni kršitvi človekovih pravic ugotovilo, da marca letos sprejeta novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih te kršitve odpravlja, in tako ni razloga, da bi dovolilo razpis referenduma.
US, BRANIK USTAVNOSTI IN DEMOKRACIJE?
V zadnjih letih so ustavni sodniki sprejeli že vrsto odločitev, ki so v javnosti povzročile precej hude krvi. In v večini spornih primerov so se sodniki odločali postopkovno, brez vsebinskega odločanja. Tako je bilo leta 2011, ko so ustavni sodniki dovolili referendum o družinskem zakoniku, ki je nato na referendumu padel. Nekateri pravni strokovnjaki so takrat ustavnemu sodišču očitali pomanjkanje poguma, saj se sodišče ni postavilo na stran varstva ranljive manjšinske skupnosti.
Iz istih postopkovnih razlogov so že nekaj mesecev pred tem ustavni sodniki dopustili tudi referendum o pokojninski reformi, ki je prav tako padel, kar je bil zadnji žebelj v krsto takratne vlade Boruta Pahorja, ki je nekaj tednov pozneje padla. A isti sodniki niso dovolili referenduma o Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank oz. »slabe banke«.
»Nemoteno zagotavljanje funkcij države ima namreč prednost pred pravico zahtevati razpis zakonodajnega referenduma,« so decembra 2012 zapisali ustavni sodniki. Nekdanji sodnik Ciril Ribičič je takrat odločitev komentiral z besedami: »Odločitev je presenečenje glede na dosedanje odločitve US, zlasti v zvezi s tem, da je lani (leta 2011, op. p.) dovolilo referendum o pokojninski reformi.«
Zanimiv je predvsem podatek, da je bila predlagateljica zadnjih dveh zakonov vlada, ki ji je predsedoval predsednik SDS Janez Janša, pokojninsko reformo pa je predlagala in v državnem zboru tudi sprejela Pahorjeva vlada.
USTAVNO SODIŠČE IN JANEZ JANŠA
Poseben tretma je imel s strani ustavnih sodnikov prvak opozicije Janez Janša, ki ga je okrajno sodišče v Ljubljani spoznalo za krivega kaznivih dejanj, povezanih z dajanjem in sprejemanjem daril za nezakonito posredovanje v postopku izbora in nakupa finskih oklepnikov Patria. Janša se je takrat pritožil na višje sodišče, a sodniki pritožbi niso ugodili, zato je moral lanskega junija na prestajanje zaporne kazni na Dob. Na vrhovno sodišče je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, a bil pri tem neuspešen, zato se je pritožil na ustavno sodišče.
Zaradi odhoda v zapor se je državni zbor lansko jesen seznanil, da poslancu SDS Janezu Janši zaradi pravnomočne obsodbe na več kot šestmesečno nepogojno zaporno kazen v skladu z zakonom o poslancih preneha mandat. Janša se je ponovno pritožil na ustavno sodišče, ki mu je do končne odločitve vrnilo poslanski mandat, in tako je nekaj tednov spal na Dobu in delal v parlamentu. Vse do lanskega decembra, ko so ga ustavni sodniki začasno izpustili, dokler ne sprejmejo končne odločitve v zadevi Patria. Izpustili so ga zato, ker je politik. No, pozneje je primer Patria padel, Janša je ostal na prostosti in zadeva je zastarala.
POLITIČNE POVEZAVE SODNIKOV
Že večkrat se je v javnosti pisalo o politični pripadnosti ustavnih sodnikov, ki sicer ne bi smela obstajati, še posebej ne zato, ker gre za najvišjo sodno instanco in se nanjo ni možno pritožiti. A politične povezave s stranko SDS, ki je tudi glavna nasprotnica enakopravnosti vseh parov, kar kričijo, zato tudi morebitna odločitev sodišča, da dovoli referendum, ne bi bila presenečenje.
Pa poglejmo, zakaj. Ustavni sodniki Ernest Petrič, Mitja Deisinger in Jan Zobec so zahtevali, da ustavno sodišče za Janeza Janšo naredi izjemo in v njegovem primeru odloči, še preden bi predsednik SDS izčrpal vsa pravna sredstva. O tem, da je bil Janša obsojen po krivem, so pisali mnenja, še preden je o tem odločalo vrhovno sodišče. Zobec in Deisinger sta na stran SDS stopila tudi v času lokalnih volitev, ko je Janševa stranka skupaj z NSi in SLS za ljubljanskega župana predlagala Franceta Arharja. Tudi sedanji predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič je povezan z desnico. Nekoč je bil namreč poslanec in vodja poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov. Vse omenjene štiri sodnike je SDS podprla, še preden je o njih glasoval državni zbor, povsem enako je ravnala tudi v primeru sodnice Marte Klampfer, svoje glasove pa so prispevali še za Jasno Pogačar.
JEZIČEK NA TEHTNICI
Včeraj je ustavno sodišče sicer sporočilo, da neuradne informacije o dovolitvi referenduma ne držijo povsem, saj da še niso odločili. Iz zanesljivih virov pa smo izvedeli, da so svoje odločanje prestavili za tri tedne. Šlo naj bi za izjemno tesno odločitev – petih sodnikov proti štirim. Pri tem pa naj bi bila jeziček na tehtnici Dunja Jadek Pensa, ki je za referendum glasovala že ob zadnjem odločanju ustavnih sodnikov o družinskem zakoniku, skupaj z Mitjo Deisingerjem, Marto Klampfer, Miroslavom Mozetičem in Janom Zobcem.
Pri tem se lahko odkrito vprašamo, zakaj ustavno sodišče poguma, ki ga je pokazalo v primeru Janševe pritožbe, ni preneslo tudi na odločanje v primeru dopustnosti referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ali se boji ljudstva in kritike ali je mogoče krivo dejstvo, da je odkrito bližje desni politični opciji, ki izenačitvi pravic od vsega začetka nasprotuje?