»Hvaležen sem vsem, ki so mi pomagali. Zame je potekalo več akcij, od Leo teka v Novem mestu do zbiranja zamaškov, oglasili so se tudi nekateri donatorji. Priznam, brez Lions kluba Novo mesto tega dvigala ne bi mogel kupiti,« veselo pripoveduje 24-letni Sašo, ki je bil ob našem zadnjem srečanju še zelo slaboten, za njim je bila šesta ortopedska operacija. Zdaj je okreval in optimistično zre v prihodnost.
NA VRSTI KOPALNICA
»Stopniščni vzpenjalnik je stal 2900 evrov in ostalo mi je še okoli tisoč evrov. S tem nameravamo prenoviti kopalnico. Zdaj imamo kabino za prhanje, do katere moram priti čez rob, kar je težavno, saj se moram prebiti skozi ozka vrata in presesti na stol. Zame bo lažje, če bodo tam samo sifon in ploščice,« pojasni in izpostavi, da se zdaj brez pomoči mame Marinke ne bi mogel prhati.
No, treba je priznati, da brez mame tudi stopniščni vzpenjalnik ne bi bil taka pridobitev. Gre za pripomoček, na katerega se pripne voziček, a upravljati ga mora oseba, ki lahko hodi. Z gosenicami se pripomoček in na njem voziček s Sašem vzpenja ali spušča po stopnicah.
LAŽJE OD DOMA
Ko sta Sašo in mama prikazala, kako to deluje, se nam je skorajda ustavilo srce, ker je bilo za hip videti, da bo Sašo padel prek cele vrste stopnic. »Nič ne bo narobe,« nas je mirila Marinka in mirno stopala za vzpenjalnikom, s katerim zdaj Sašo v petih minutah premaga dve nadstropji bloka. »Prej sem brez pomoči kakšnega soseda lahko pozabil na to, da bi šel iz stanovanja, morali so nesti voziček in mene. Zdaj to ni več problem.«
Za Saša so zamaške zbirali štiri leta; sprva so se ti hitro množili, sčasoma pa so se pojavili še drugi invalidi, ki so potrebovali pomoč, zato je kupček rasel bolj počasi. Na koncu so zbrali okoli šest ton zamaškov. »Prvi cilj sem dosegel, zato se akcija zame zaključuje. So še drugi, ki potrebujejo pomoč, tu v bližini Luka Cugelj,« pravi Sašo.
Na koncu nam je zaupal novi cilj: rad bi naredil vozniški izpit in si kupil avto.
