Po njegovih besedah gre za zmogljivosti, ki jih ima civilna zaščita za potrebe domačega prebivalstva v primeru naravnih in drugih nesreč. Kot je poudaril, zmogljivosti niso primerne za trajno rešitev, posebej ne v zimskem času.
Ko se je leta 1991 na območju nekdanje Jugoslavije razplamtela vojna, je Slovenija sprejela 16.000 beguncev, a Šestan ne verjame, da bi bila toliko beguncev sposobna sprejeti tudi danes. "Takrat smo begunce večinoma namestili v nekdanjih vojašnicah, danes pa je le še malo teh vojašnic v državni lasti ali pa so v slabem stanju," je dejal.
Sedanji načrt sicer neuradno predvideva, da bi begunce, ki bi prišli v Slovenijo, zbrali v predvidoma šestih zbirnih centrih (Grad, Lendava, Podlehnik, Brežice, Črnomelj, Ilirska Bistrica). Tam bi jih evidentirali, nato pa razvrstili naprej.
Tiste, ki bi zaprosili za azil, bi napotili v azilne domove oziroma v druge podobne objekte, če bi se pokazala potreba. Tiste, ki jih lahko vrnejo v državo prihoda oziroma matično državo, bi nastanili v Centru za tujce Postojna in že omenjenih šestih zbirnih centrih. Tisti, ki jih ni mogoče vrniti, pa bi dobili dovoljenje za zadrževanje v državi, nastanili pa bi jih lahko v "objektih z nižjim standardom". Vendar pa Šestan omenjenih postopkov in možnosti nastanitev ne želi komentirati, saj gre po njegovih besedah za pristojnost notranjega ministrstva.