Snežno belo džamijo v Spodnjem Logu pod Mangartom v dolini Koritnice so v času največje klavnice na slovenskih tleh, Soške fronte, zgradili vojaki 4. bošnjaško-hercegovskega pehotnega polka (Bosnisch-Hercegovinisches Infanterie Regiment Nr. 4, na kratko BHIR4 oz. BH4). Fantje so imeli nabor v Mostarju.
Lahko da je džamijo pod Alpami »zlobirala« velika bosanska delegacija, ki jo je cesar Franc Jožef sprejel na Dunaju 28. marca 1916 in je po poročanju Slovenskega naroda štela 44 članov; »med njimi škofe in najvišje duhovnike vseh veroizpovedi, zastopnike odvetniške in zdravniške zbornice, nekatere veleposestnike in župane«. Cesar je bil po poročanju naroda videti »izborno« in bil obiska zelo vesel, z delegacijo se je pogovarjal »5/4 ur« in se zelo zanimal za razmere v Bosni in Hercegovini.
»Mošeja je nedvomno vojaški objekt, tako da so avstro-ogrske oblasti brez dvoma bile seznanjene s postavitvijo, verjetno tudi sam cesar, saj Bosanci pridejo na Sočo kmalu po obisku delegacije, ki jo je vodil general Stjepan Sarkotić,« ob tem pojasnjuje umetnostni zgodovinar Husein Sejko Mekanović.
Na odprtje vabljen sam sarajevski reis-el-ulema
Kdaj se je gradnja začela, ni natančno znano, pojasnjuje Mekanović, o njej pa 24. oktobra 1917 poroča katoliški časnik Slovenec v kratki vesti z naslovom Džamija na Soči: »Za mnogoštevilne mohamedance, ki se bore na soški fronti, so zgradili prekrasno džamijo, v kateri bodo mogli vsaj posamezni oddelki izvrševati svoje verske dolžnosti. Sam sarajevski reis-el-ulema kakor tudi vojaški muftija odideta k slovesni otvoritvi.« O slovesni otvoritvi sicer pozneje v tisku ni ne duha ne sluha.
Mekanović opozarja, da je lahko vest v Slovencu zgolj taktični manever avstro-ogrskih oblasti: »Lahko da so poskušali ustvariti vtis, da se na fronti nič novega ne dogaja. Bosanci gradijo mošejo in so se še naprej pripravljeni bojevati proti Italijanom. Tudi takrat so obstajale obveščevalne službe in takšna novička je kot ustvarjena, da človek dobi tak vtis. Težko je verjeti, da bi ravno na dan preboja fronte Bosanci v Log pripeljali vrhovnega verskega poglavarja ...«
Čudež pri Kobaridu
Istega dne, kot Slovenec prinaša vest o džamiji na Soči, se je namreč začel že omenjeni »preboj« avstro-ogrskih sil; po enajstih neuspešnih italijanskih ofenzivah se je začela skupna »veleofenziva« avstroogrskih in nemških sil na italijanske položaje, 12. soška bitka, ki bo v anale prišla kot »čudež pri Kobaridu«.
Napad se je začel ob drugi uri zjutraj, do konca dneva je italijanska fronta od Bovca pa vse do Tolmina razpadla. Do 26. oktobra so se avstrijske in nemške sile, z legendarnim nemškim generalom Erwinom Rommlom na čelu, tako rekoč sprehodile do Matajurja; zadnja obrambna točka, Reški Jalovec, je padel brez boja. Naslednji dan se od Karnijskih Alp do Jadrana začne splošni umik italijanske vojske, urejen umik pa se je kmalu sprevrgel v panični, brezglavi beg vojske in civilistov.
Zadnje italijanske enote so se prek Soče umaknile 28. oktobra nekaj pred polnočjo, v dolini ob pregovorno smaragdni reki se je prelivanje krvi po 885 dneh končalo. Poraz je bil za Italijo tako boleč, da je morala začasno izstopiti iz vojne, za pomoč pred popolnim ponižanjem pa zaprositi zaveznike. Fronta se je naposled ustalila na reki Piavi, daleč v notranjosti italijanskega etničnega ozemlja.
Hemingway o Bošnjakih na Soči
Kot pojasnjuje Mekanović, so se z Bošnjaki na soški fronti srečali oziroma jih v svojih delih omenjajo v avstrijsko vojsko vpoklicani pisatelji Prežihov Voranc, Julius Kugy, Ljudevit Pivko, celo ameriški pisatelj Ernest Hemingway v Zbogom orožje. V svojih ilustracijah jih je upodabljal slikar Ivan Vavpotič, nekaj fotografij so zbrali slovenski raziskovalci Janez Švajncer, Marko Simič in nekdanji poslanec Vasja Klavora.
Ostalo je le 8 fotografij in nekaj omemb
Danes bi bila mošeja v slikoviti alpski pokrajini, posejani s katoliškimi domorodci, prvovrstna turistična atrakcija, a je od nje ostal le bled spomin. Po besedah Mekanovića je za njo ostalo vsega 8 fotografij, na eni je za silo vidna celo notranjost, ter nekaj omemb v delih prej omenjenih posameznikov.
»O gradbenem materialu in velikosti mošeje lahko danes le ugibamo. Z dimenzijami se nihče ni resno ukvarjal, prav gotovo pa ni bila to neka pretirano majhna reč. Če je bila zgrajena iz lesa, tako kot meni večina raziskovalcev, potem bi jo lahko postavili že v prvi polovici leta 1916. Gre za mošejo s kupolo, vzor za vse mošeje s kupolo pa je Hagija Sofija v Istanbulu. Da so mošejo gradili hercegovski vojaki, bi lahko sklepali na podlagi kvadratnega minareta, ki je hercegovska značilnost in je v tesni zvezi z zvoniki ob krščanskih cerkvah. Škoda, da o njej ni več zgodovinskih virov,« pravi Mekanović.
Tako mineva slava sveta!*
Po eni od teorij so mošejo po koncu vojne porušile zmagovalne italijanske oblasti, ki so si s tajnim londonskim sporazumom in rapalsko pogodbo pridobile tretjino slovenskega etničnega ozemlja. Vinko Avsenak pa je o koncu kratke epizode islama pod Alpami pisal takole: »Kaže, da so porušitvi botrovali nekoliko bolj 'praktični' razlogi. Razumeti moramo namreč, da je bila mošeja zgrajena iz versko-vojaških potreb in da je bila zato povsem začasnega značaja. Ko so po preboju pri Kobaridu Bošnjaki odšli iz krajev ob Soči (pešpolk BH4 je bil iz Loga pod Mangartom in rombonskega bojišča premeščen na Krnsko pogorje že nekaj tednov pred prebojem), je ostala mošeja popolnoma brez namembnosti in prepuščena propadanju. V tej alpski vasi je delovala kot popoln tujek, zato se je kakršnokoli vzdrževanje v tem povojnem obdobju zdelo prebivalcem nesmiselno. Povsem umevno je, da so prebivalci po vojni potrebovali gradbeni material, pašnike in njive, ki so jim jih bili zaradi gradnje vojaških objektov prej odvzeli. Zato so številne barake skupaj z mošejo po prenehanju njihove namembnosti kmalu po vojni enostavno podrli, gradbeni material pa porabili. Tako so na primer ovčjo stajo na Frati nad Logom še dolgo časa krasila vrata nekdanje mošeje. Le kdo je v tistih razmerah in v takratni vsakdanji borbi za preživetje lahko razmišljal o varovanju kulturne dediščine in o turizmu! Sic transit gloria mundi!*«
