Čelič si danes s svojimi prihranki ne more nič pomagati. »Res me jezi, da ne morem do svojega denarja, ki sva ga prihranila skupaj s pokojno mamo. Mislil sem, da si bom, ko bom star, lahko kaj privoščil, pa sem navaden siromak, ker imamo v naši državi take zakone, ki ščitijo barabe. Če bi mi denar nekdo ukradel, bi to lažje prenesel, tako pa vem, da mi ga je dolžan sorodnik, ki očitno nima nobenega namena, da bi mi ga vrnil, pa čeprav je bil zaradi tega obsojen,« je pogovor začel Čelič.
Ne bratranec, ampak Čelič na hitro obsojen
Nekega dne je Čelič bratrancu napisal grozilno pismo. »Nisem mislil resno. Prišla je policija in v nekaj mesecih so me obsodili zaradi groženj, dobil sem pogojno kazen tri mesece zapora v preizkusni dobi dveh let. Hotel sem samo priti do svojega in na koncu so me na hitro obsodili, se pravi, da ta država podpira goljufe!«
Skromno življenje
Pod hišo ima hlev, v njem kravo in kokoši, obdeluje njive in travnike, da vsaj tisto, kar lahko, pridela doma. »Nikomur nisem nič dolžan, porabim toliko, kot imam. Avta nimam, tudi izpita zanj ne, če moram v Novo mesto ali kam drugam, stopim do ceste in še vedno mi je kdo ustavil,« je dejal.
Napisala potrdilo
Njegova odisejada s posojenim denarjem se je začela 29. maja 2012. »Do mene je prišel bratranec Ivan Primc, s katerim sva pred tem imela čisto dobre odnose, in me vprašal, ali bi mu posodi 9500 evrov. Rekel mi je, da denar potrebuje za davkarijo. Takrat je bil še lastnik okrepčevalnice Renata v Novem mestu, ki jo je čez devet mesecev prepisal na hčerko, in prepričan sem bil, da se je znašel v trenutni stiski in da denar res potrebuje za davke. Na misel mi ni prišlo, da me bo ogoljufal, saj sem vedel, da je v gostilni vedno denar.«
Sogovornik je bil tako trdno prepričan, da mu bo Primc vrnil denar, da sploh ni nameraval napisati nobenega potrdila o tem, a je Primc vztrajal, da je to nujno, zato je njun dogovor dobil tudi pisno obliko in poleg še pripis, da mora dolžnik denar vrniti v 20 dneh. Še dobro, da sta to podpisala, sicer bi danes lahko kdo rekel, da Čelič mlati prazno slamo.
Sodna pot
Ker se v dogovorjenem roku ni nič zgodilo, dotedanji prijateljski odnosi pa so se ohladili, je Čelič zoper bratranca podal kazensko ovadbo. Sodni mlini so se začeli obračati.
Najprej Primc ni priznal, da je podpis na potrdilu njegov, a je grafolog dokazal, da laže, potem je svoj dolg priznal. Decembra 2013 je novomeško sodišče Primca zaradi goljufije obsodilo na pogojno kazen petih mesecev zapora v preizkusni dobi treh let, določilo je, da mora denar vrniti v roku pol leta. Na sodbo se je pritožil, a je višje sodišče v Ljubljani razsodilo enako kot novomeško. Če bi bilo vse tako, kot je pisalo v sodbi, bi Čelič moral najpozneje letos maja dobiti posojeni denar, a ga ni.
9.500 evrov znaša dolg bratranca iz iste vasi, a kljub sodbi tako novomeškega kot višjega sodišča Slavko Čelič do svojega denarja nikakor ne more.
Upal je, da bo do svojega prišel prek rubežnika, vendar se tudi to ni izkazalo za učinkovito potezo, kajti dobil je le račun za 146 evrov in sporočilo, da dolžniku nimajo kaj vzeti, ker so vse premičnine zarubljene v korist drugih upnikov. »Upal sem, da bom takrat lahko zraven, ker sem prepričan, da ima Primc v hiši vsaj za 20 tisoč evrov premičnin, pa so mi rekli, da nimam vstopa v hišo,« je pojasnil.
Izgublja upanje
Letos maja, ko je dobil obvestilo, da se na dražbi prodaja dolžnikov vikend, je upal, da se mu bo vendarle nasmehnila sreča, a ker dražba ni bila uspešna, ni bilo nič. »Saj ni dolžan samo meni, izvedel sem, da dolguje tudi Zarji in Porscheju Ljubljana, zdi se mi, da ima za okoli 30 tisoč evrov dolga,« je omenil Čelič, ki upa, da bo druga dražba uspešnejša od prve.
»Po pravici povem, da imam le še kanček upanja, da bom enkrat prišel do svojega denarja. Na začetku sem upal, da bom človeku pomagal, pa sem ugotovil, da se dela norca iz mene. Ko so ljudje slišali, da z bratrancem hodiva po sodiščih, so celo mislili, da je on denar posodil meni. Seveda, saj je bil po prihodu iz Nemčije okoli leta 1997 bogat, naredil je hišo, kupil zemljo, imel je prvega zetorja v vasi. Resnica pa je čisto drugačna.«
Da bi slišali še drugo plat, smo poskušali stopiti v stik z Ivanom Primcem, vendar neuspešno.
