Novice Svet24

Vedno imajo prav, vedno se postavijo v vlogo žrtve, so mojstri preračunljivosti, iskanja izgovorov in obračanja zgodbe v svoj prid. Skratka, naša južna soseda, če bi verjeli njihovi resničnosti, ni nikoli ničesar kriva in jo vselej ogrožajo neki zunanji sovražniki. Morda to krepi njihovo narodno zavest, a cena za tovrstno početje je precejšnja. Zadnje dni je najbolj vidna težava z nerešenimi mejami. Ni samo naš Piranski zaliv tisti, ki je državi spet postavil na skorajda vojna položaja, ampak je tovrstnih žarišč na vseh mejah Hrvaške z državami nekdanje Jugoslavije kot listja in trave.

Hrvaški mejni spori Države bivše Jugoslavije so po razpadu države sprejele odločitev arbitražne komisije iz leta 1991, ki določa, da so meje nekdanjih jugoslovanskih republik tudi meje novonastalih držav na tem območju. Kopenske meje so sicer bile določene, morske pa ne, zato je to tudi prva težava, ki bi jo morala Hrvaška rešiti in od koder izhaja tudi naš izhod na odprto morje.

Mojstri odstopanja

Tako kot naši južni sosedi zdaj načrtujejo pobeg od zavezujoče odločitve arbitražnega sodišča, so že večkrat pobegnili od različnih dogovorov, ki so jih sklenili z državami glede mejnih sporov. Hrvaška je na primer leta 1999 dosegla sporazum o meji z Bosno in Hercegovino. Dogovorila sta se takratna predsednika držav Franjo Tuđman in Alija Izetbegović. Leta 2001 je sledil še famozni sporazum s Slovenijo, znan kot sporazum Drnovšek-Račan, ki je že reševal vprašanje Piranskega zaliva in izhoda na odprto morje. A so oba hrvaški poslanci gladko zavrnili. Poleg spora na naši in meji z BiH imajo južni sosedi še mejno žarišče s Srbijo in Črno goro, o čemer smo obširno pisali v eni od naših preteklih številk.

Zoran Milanović, hrvaški premier: »Izrazil sem pripravljenost, da se srečamo, če bi bilo treba, bi šel tudi v Slovenijo.« 

Z glavo skozi zid

Kar najbolje opiše ravnanje Hrvaške pri (ne)doseganju dogovorov, je rek z glavo skozi zid. Na ta način želi Hrvaška ves čas reševati vse spore z državami. A balkanska trmoglavost ni tisto, kar bo rešilo spor, temveč smiseln dogovor, pri čemer obe strani nekoliko popustita in prideta do rezultata, ki je za vse sprejemljiv. Z glavo skozi zid rinejo Hrvati tudi zdaj, z odstopom od arbitražnega sporazuma, čeprav je povsem jasno, da se bo arbitražni postopek nadaljeval.

sta

Tudi Brglez je prepričan, da bi bil sestanek z Milanovićem povsem neproduktiven.

Hrvaška Evropi pokazala pravi obraz

Spomnimo, da je premier Cerar želel takoj po izbruhu prisluškovalnega škandala stopiti v stik s hrvaškim premierjem Milanovićem, a brez uspeha. Zdaj pa je Cerarja na pogovor želel zvabiti hrvaški premier sam, a mu je Cerar spretno odgovoril, da se bo z njim z veseljem sestal, a »ne zato, da bi razpravljala o bodočih skupnih korakih v predložitvi našega bilateralnega problema pred ustrezen mednarodni forum – to smo namreč že storili«. Cerar je Milanoviću predlagal še, da se sestaneta nemudoma po tistem, ko bo arbitražni tribunal odločil o nadaljnjem poteku arbitražnega postopka. S Cerarjem se strinja tudi predsednik državnega zbora Milan Brglez, ki je za javnost dejal: »Glede na to, da arbitražno sodišče, ki odloča o meji med Slovenijo in Hrvaško, še ni sprejelo odločitve o nadaljevanju dela, bi bili pogovori slovenskega in hrvaškega premierja Mira Cerarja in Zorana Milanovića neproduktivni. Še zlasti če bi pogovor pomenil, da bi Slovenija pristala na to, kar Hrvaška trdi in kar skuša doseči, s tem da je odstopila od arbitražnega sporazuma.« Milanović je slovenski odgovor komentiral takole: »Izrazil sem pripravljenost, da se srečamo, če bi bilo treba, bi šel tudi v Slovenijo. V tem tednu dni smo se zares trudili, da ne bi naredili ali rekli kaj narobe, da ne bi pretiravali. Ampak kar je preveč, je preveč.« Res je, kar je preveč, je preveč. In verjetno se moramo strinjati, da je večje nemoralno dejanje prisluškovati prijateljski državi kot pa napeti vse sile za dosego državnega interesa in o situaciji obvestiti svojo lastno državo.