Čemur smo priča zadnje tri dni, je odlično izpeljan medijski spin sosede Hrvaške. Z objavo posnetkov prisluhov pogovorov med danes že nekdanjim slovenskim sodnikom na arbitražnem sodišču, Jernejem Sekolcem, in uslužbenko zunanjega ministrstva Simono Drenik je Hrvaška znova dokazala, da znani rek »cilj upravičuje sredstva« še kako drži.
Glede na usklajeno delovanje celotne hrvaške politike, tako koalicije kot opozicije, je mogoče z veliko gotovostjo trditi, da je hrvaška stran že nekaj časa vedela za obstoj zvočnih posnetkov, ki jih je nato provladni Večernji list lansiral v javnost. Cilj Hrvaške je ob tem jasen. Odstop od arbitražnega sporazuma. To je povsem logično, saj je bilo že od začetka postopka pred arbitražnim sodiščem jasno, da Hrvaška s svojim zahtevkom po polovici Piranskega zaliva ne bo uspešna. Tako je zdaj začela izvajati pritisk na arbitražno sodišče, da bi mu odvzela legitimiteto in mejno vprašanje znova vrnila na mrtvo točko. Ob tem ne smemo pozabiti, da so na Hrvaškem za konec leta napovedane parlamentarne volitve. In ravno za mesec december je arbitražno sodišče napovedalo objavo svoje odločitve, ki je za obe državi zavezujoča.
Zgodovina hrvaških »nategov«
Roko na srce, takega delovanja smo s hrvaške strani že vajeni in nas ne bi smelo več presenečati. Že vse od osamosvojitve se vsakokratna hrvaška oblast poslužuje umazanih manevrov, Slovenci pa to venomer dopuščamo. Tak izrazit primer je hrvaška kontrolna točka na Dragonji, na še danes spornem ozemlju. Hrvaška je leta 1991, ko je postavila kontrolno točko, pisno zagotovila, da je mejni prehod začasne narave in ga lahko v roku pet dni podre. No, ta mejni prehod stoji še danes, Hrvaška pa trdi, da leži na nesporno hrvaškem ozemlju. Potem je tukaj še sporno ozemlje na Notranjskem, pa Trdinov vrh, za katerega je v hrvaških medijih najti zapise, da je pod slovensko okupacijo, pa meja na Muri. Kdo izmed nas se ne spominja slovenskih specialcev na obmejnem območju na Hotizi leta 2006?
Ljubljanska banka
A niso samo mejni spori tisti, ki so krojili politične odnose med državama. Odprto ostaja vprašanje, kaj bo z odpadki jedrske elektrarne Krško, ki je v polovični hrvaški lasti. Prav tako se še ni zaključil spor okoli hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke.
Tako je seznam sporazumov, ki jih je uradni Zagreb ratificiral, podpisal ali parafiral, pa je upošteval samo tisto, kar mu gre v prid, iz leta v leto daljši. Hrvaška je gladko povozila memorandum o reševanju problema okoli Ljubljanske banke, s katerim se je Hrvaška obvezala k zaustaviti civilne tožbe hrvaških varčevalcev pred njihovimi sodišči. Pa nespoštovanje ribolovnega dela sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju ipd.
Slovenija pri vseh teh zapletih vsekakor ni nedolžni angel, a je imela Hrvaška po zaslugi uradnega Zagreba in amaterskih slovenskih politikov vedno izredno pomembno, celo privilegirano vlogo v naši zunanji politiki. Dejstvo je, da bi se lahko v vseh teh letih od svojih sosedov marsikaj naučili, pa se nismo.
Ljudje imajo vsega dovolj
Toda ljudje, ki živijo ob meji, še posebej tisti v Istri, imajo političnih igric, preračunavanj, obmejnih sporov in vsega, kar spada zraven, dovolj. Odnosi med Slovenci in Hrvati nikoli niso bili napeti, slika, ki se je ustvarila v preteklih desetletjih, pa postaja vse bolj moteča. Kot je za Svet24 povedal bralec Ivo, imajo v Istri tako hrvaških kot slovenskih politikov polno kapo. »Dovolj nam je, da nas imata tako Ljubljana kot Zagreb za talca svojih političnih iger. Ljudje tukaj živijo v sožitju in tako bo tudi ostalo. Politika tega ne bo uničila,« je bil oster naš bralec.
