»Komaj smo čakali, da bomo kaj praznovali, šli na romanje ali veselico, da se bomo vsi zbrali in bomo skupaj. Imeli smo se radi in si pomagali v dobrem in slabem. Še posebno doma smo bili enotni,« se danes 67-letni romski pesnik, pisatelj, pravljičar in prevajalec spominja časa svojega otroštva in odraslih let, ki jih je preživel v novomeškem romskem naselju Šmihel. V času, ko je kot samouk z dvema razredoma osnovne šole začel Romom pisati razne prošnje, pritožbe in pisma, je, kot je nekoč zapisal, v življenju Romov vladala dolgotrajna, trdovratna in kronična revščina. »Mnogi so živeli še pod šotori in v barakah. Prve prošnje in pritožbe sem pisal z barvicami,« pravi.
PRVO ROMSKO DRUŠTVO
Šajnovič je leta 1977, takrat še kot Rajko Brajdič, začel orati ledino na področju romske kulture. Leta 1983 je bil prvi predsednik prvega romskega društva v državi. Od takrat se je marsikaj spremenilo. »Včasih na sodiščih Romom niso dovolili govoriti po romsko in tudi poštar v romska naselja ni hodil,« pravi. Pa vendar danes ni več tako lepo, kot je bilo nekoč. »Če bi stari starši in starši oživeli in bi videli in slišali, kaj se danes dogaja med Romi in v naši državi, bi od žalosti še enkrat umrli,« pravi.
BREZ FINANČNE POMOČI
Šajnovič, ki je svojo prvo pesem Reven cigan napisal leta 1982, se danes lahko pohvali s številnimi zahvalami šol, ki jim je podaril svoja dela, ob 10. obletnici Foruma romskih svetnikov leta 2013 je prejel tudi priznanje za pobudo uvedbe romskega svetnika.
Čeprav se že nekaj let obrača na različne inštitucije s prošnjami za denarno pomoč pri izdaji svojih del, je do zdaj še ni prejel. Kljub temu in nizki pokojnini je pretežno v samozaložbi izdal že številna dela, med njimi leta Biti Rom Romski otrok/Ovi Rom Romano čhavoro 2000), Romske pravljice/Romanee vištorje (2005), prevod Poezij in pesmi dr. Franceta Prešerna (2006), Rajkove pesmi/ Rajkoskare džilava (2010 ), Sveto pismo za otroke/Biblija vašu čhavora (2011) …
PLODOVIT AVTOR
Na izdajo pa čaka še veliko del, pravzaprav skoraj vsa, ki so nastala po njegovem prihodu v Kočevje, kjer z ženo Jovanko živita zadnja štiri leta. Zadnje delo je objavil oktobra 2011, in sicer prevod pravljice Mojca Pokrajculja, ki je bil tudi njegovo prvo v Kočevju nastalo delo.
»Običajno nastaja več del hkrati,« pravi o plodovitosti svojega ustvarjanja. Odkar se je, razočaran nad tem, ker romska društva niso to, kar bi po njegovem morala biti, odločil, da se v »politiko« ne bo več vmešaval, se je namreč še bolj posvetil literarnemu delu. Letos je na primer končal delo z versko tematiko Vrata k bogu/Dara ku devel, ki ga je začel pisati že leta 2011. V tem obdobju je prevedel tudi Slovenske basni in živalske pravljice ter nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Izdelal je tudi več kot 300 strani obsežen slovensko-romski slovar ter delo Rom je drugačen od drugih?, v katerem govori tudi o sebi.
MOST MED KULTURAM
»Sprašujem se, kaj pravzaprav sem, za koga delam,« pravi. O sebi pa govori tudi v svojem najnovejšem delu, avtobiografiji Biti Rom, moja resnica 1982–2015. Sicer pa so za izdajo že pripravljene tudi njegove pesmi, ki jih je preprosto naslovil Romske pesmi.
»Želim si, da bi našel prijaznega sponzorja ali tiskarja, ki bi mi omogočil, da bi za tisk odplačeval v mesečnih obrokih.« Šajnovič svoja dela večinoma podarja vrtcem in šolam na Kočevskem, v Beli krajni, Posavju in na Dolenjskem, ker so vsa dvojezična, pa so primerna tudi za neromske otroke in odrasle, ki lahko tako spoznavajo romsko kulturo in jezik ter tako tudi bolje razumejo Rome.
