Omenjeni deblak je v 80. letih minulega stoletja odkril potapljač Miro Potočnik, prva raziskovanja pa je leta 2001 opravila skupina za podvodno arheologijo pod vodstvom Andreja Gasparija.
V torek so, kot je pojasnil Draksler, dvignili dva dela, ki sta bila že raziskana. Ker sta bila 15 let izpostavljena delovanju Ljubljanice, sta bila dokaj poškodovana, kar je tudi spodbudilo prizadevanja za dvig deblaka. Zdaj pa jih čaka še najlepši del deblaka, zadnji del, ki je dolg približno šest metrov in ki je tudi najbolje ohranjen, saj je še originalno zasedimentiran ter s tem zaščiten pred propadanjem.
"Tega zdaj odkopavamo, dvig je predviden za prihodnji teden," je dejal in dodal, da točen datum težko napove, saj so dela pod vodo dokaj nepredvidljiva. Ekipa, ki je trenutno na terenu, šteje okoli osem ljudi, potapljače in tehnično podporo.
V torek dvignjena dela deblaka so takoj po dvigu preložili v za to pripravljena bazena in ju prepeljali v restavratorski center, kjer ju bodo konzervirali. Plovilo bodo morda že prihodnje leto prenesli v doživljajsko razstavišče na Vrhniki.
Prva polovica deblaka je dolga približno devet metrov, njegova celotna dolžina je zaenkrat ocenjena na 15 metrov. Ker je bil deblak dvakrat prelomljen, bo natančna dolžina znana, ko ga bodo podrobneje raziskali. "Na prelomih je treba pogledati, kako se kosi stikajo skupaj in tam se lahko pridobi še kak centimeter," pravi Draksler.
Deblak je star približno 2000 let, strokovnjaki menijo, da datira med leto 50 pr.n.št in 70 n.št. Natančno starost bo mogoče določiti z nadaljnjimi raziskavami.
Na deblaku so odkrili tudi železne spojke, kar kaže na to, da so plovilo v času uporabe večkrat popravljali. Tega, koliko časa je bil čoln v uporabi, strokovnjaki še ne morejo reči, kot tudi ne, ali je imel nesrečo in je zaradi tega končal pod gladino.
Kot je še dejal Draksler, je bil deblak idealno prevozno sredstvo za takšno okolje, kot je Ljubljansko barje. Na celotnem območju Ljubljanskega barja je sicer doslej znanih okoli 70 deblakov, verjetno pa je marsikateri še neodkrit.
Izpostavil je tudi izjemen pomen reke Ljubljanice kot kulturne krajine. Kot je dejal, gre za svetovni fenomen, saj je reka izjemno bogata z najdbami. Ljubljanica je namreč bila vse od prazgodovine pomembna vodna in s tem tudi gospodarska pot.
Že grški pisec Strabon omenja, da je sredi 2. stoletja pr.n.št. na širšem območju Vrhnike obstajalo naselje, ki se je v polatinjeni obliki imenovalo Nauportus. Kraj, takrat pod oblastjo keltskega plemena Tavriskov, je bil postaja na tovorni poti iz Akvileje do Emone (iz Ogleja do Ljubljane). Po zapisih sodeč se je v 1. stoletju pr.n.št. v neposredni soseščini razvil rimski del naselbine. Rimljani iz Akvileje so blago z vozovi prepeljali do Vrhnike, tu pa so ga preložili na ladje in čolne, od koder je šel tovor potem naprej po Savi in Donavi.
