Prometna nesreča zaznamuje tako ponesrečence kot njihove svojce. Marsikdaj mora preživeli zaradi hudih poškodb obrniti nov list v življenju in se obenem sprijazniti, da nikoli več ne bo hodil.
Člani gibanja Še vedno vozim – vendar ne hodim (njihov vodja je David Razboršek) so v letošnjem šolskem predstavili zgodbe ponesrečencev na stotih delavnicah, ki jim je prisluhnilo več kot 70 tisoč dijakov. Eno tako delavnico so člani gibanja včeraj izpeljali na Gimnaziji Vič. Svojo pretresljivo izkušnjo je dijakom predstavila Barbara Slaček.
»Strah pred vožnjo z avtomobilom in prometno nesrečo nikoli ni minil. Zato, kadar je mogoče, raje sama vozim, kot da me vozi kdo drug.« Barbara Slaček
Pri rosnih devetnajstih letih je Barbara Slaček doživela hudo prometno nesrečo. Bilo je v začetku januarja leta 1999, ko se je okoli šeste ure popoldne z družbo peljala domov, predtem so se okrepčali s pico v eni izmed celjskih picerij. Za volanom fiata uno je sedel njen šest let starejši prijatelj, zraven njega njegovo dekle ter zadaj Barbara in njen takratni fant. Nihče od njiju ni bil privezan. Voznik je peljal po regionalni cesti, ko je v naselju Velika Pirešica nenadoma izgubil nadzor nad vozilom zaradi previsoke hitrosti. Z unom je zletel s ceste, se večkrat prevrnil in na koncu pristal na boku v grabnu. Med prevračanjem je Barbara padla skozi okno. Pri padcu je utrpela hude poškodbe, med njimi raztrganine jeter, zlom ključnice in prsnice, pretres možganov ter zlom hrbtenice. Ko so jo pripeljali v celjski klinični center, so jo šest ur operirali. Pred in po operaciji so zdravniki staršem svetovali, naj molijo za njeno preživetje. Kot se je izkazalo, je Barbara prava borka in je uspešno prestala operativni poseg. Po operaciji je bila približno dva meseca v bolnišnici, nato je sledila rehabilitacija v Soči. Njena sopotnika in voznik so jo odnesli z lažjimi poškodbami. Sodišče je voznika obsodilo na leto zapora s triletno preizkusno dobo.
»Dijaki skozi zgodbo poškodovanca spoznajo, da je le sekunda nepremišljenega obnašanja v prometu lahko usodna.« Ravnateljica Gimnazije Vič Alenka Krapež
Želela je postati prometna policistka
Sogovornica nam je zaupala, da je po značaju psihično stabilna, optimistična in se ni predala malodušju. K temu je v veliki meri pripomoglo dejstvo, da je njen stric paraplegik in je na lastne oči videla, da če je posameznik na vozičku, ni konec sveta. »Bolj kot jaz so bili v strahu moji najbližji, ali se bom toliko opomogla, da bom zmogla obrniti nov list v življenju. Toda mene niti za trenutek ni prevzel občutek obupa.« Pred nesrečo je Barbara obiskovala srednjo prometno šolo v želji, da bo nekoč prometna policistka. Željo je morala zatreti in se prekvalificirati. Z vztrajnostjo je končala fakulteto za uporabne poslovne in družbene študije in se zaposlila v Zvezi paraplegikov Slovenije.
Vodja Še vedno vozim – vendar ne hodim David Razboršek
Prva invalidka s potapljaškim izpitom
Barbara se še še lahko pohvali, da je kot prva invalidka v Sloveniji naredila izpit za potapljanje. V tem času je tudi spoznala življenjskega sopotnika, ki je prav tako paraplegik. Na invalidski voziček ga je prikoval nesrečni padec z drevesa. Svojo ljubezen sta okronala z rojstvom sina, ki je danes star štiri leta.
Kljub nesreči Barbara sede za volan. Toda veliko manj rada prisede h komu drugemu v avto, strah je namreč preveč globoko zasidran v kosteh.
Ob tem pripomni, da čeprav se usede zadaj v avtomobilu, se priveže, vsem mladim pa polaga na srce, naj bodo pri vožnji previdni in naj upoštevajo prometne predpise.