Gre za osnovno človeško etiko! Celje je na pogled lepo, zeleno mesto, ki ne daje vtisa onesnaženosti. Zato je včasih in za marsikoga, ki je na kraj vezan in navezan, lažje pogledati stran od analiz in opozoril strokovnjakov. Dokler ni bolezni. Tisti, ki se vozijo v službo mimo Cinkarne, opisujejo sladek okus v ustih, kadar vdihavajo zrak z onesnaženega območja. Tla so analizirali tudi v bližnji okolici, recimo v Ljubečni, in tudi tam se je pokazala velika onesnaženost zemlje. Kljub opozorilom velika večina ljudi še vedno prideluje zelenjavo in sadje na svojih vrtovih. In zakaj to počno? Ker menijo, da je danes tako ali tako vse onesnaženo in je zato vseeno, ali onesnaženo hrano pridelajo na svojem vrtu ali pa jo kupijo v trgovini. Iniciativa Dihaj – Za čist zrak v Celju komentira, da je onesnaženost tal, voda in zraka s težkimi kovinami dejstvo, s katerim morajo Celjani živeti. »Nekateri se s tem spoprijemamo bolj, drugi manj aktivno (in manj boleče). Nekateri to enostavno zanikajo, ker je tako lažje in udobneje. Nekateri to nekritično sprejemajo skoraj kot naravno danost in so enostavno prikrajšali svoje življenje za nekatere vsakdanje aktivnosti (npr. gojenje lastnih vrtnin, prosto gibanje v času povečanih izpustov zaradi smradu in draženja), brez občutka, da so se morali čemu odreči. Nekateri se problema zavedajo, vendar so preveč pasivni. Nekateri verjamejo manipulacijam in spretno izdelani statistiki, kamor skušajo določeni ljudje razpršiti dejstva. Vedno več pa nas je na drugi strani, ki smo odločeni proti temu ukrepati. Verjamemo, da nam mora biti zagotovljena vsaj formalna ustavna pravica do čistega in zdravega bivalnega okolja. Enostavno nedopustno je (ne samo za evropsko demokratično državo), da si peščica delničarjev ustvarja milijonske dividende na račun zdravja ljudi in noče počistiti za sabo. Ne gre za ideološko ali politično vprašanje. Gre za osnovno človeško etiko!«
Narava nas ne potrebuje, mi potrebujemo njo. Nedavno je izšel video z naslovom Nature is speaking, v katerem igralka Julia Roberts govori v imenu narave. In opozarja. »Tukaj sem že štiri in pol bilijona let. 22500-krat dlje kot vi. Jaz pravzaprav ne potrebujem ljudi, ampak ljudje potrebujejo mene. Tako je, vaša prihodnost je odvisna od mene. Ko rastem, vi rastete z mano. Ko jaz ošibim, vi ošibite. Ali huje. Ampak jaz sem tukaj že leta. Nahranila sem bitja, superiornejša od vas, in tudi stradala sem bitja, superiornejša od vas. Moji oceani. Moja tla. Moja tekoča voda. Moji gozdovi. Vsi vas lahko vzamejo k sebi ali vas zapustijo. Kako se odločite živeti vsak dan in ali me pri tem upoštevate ali pač ne, je meni popolnoma vseeno. Tako ali drugače bodo vaša dejanja določila vašo usodo. Ne mojo. Jaz sem narava. Moja pot se bo vedno nadaljevala. Jaz sem pripravljena na razvoj. Ste vi?«
Problem ni samo Cinkarna. Iniciativa Dihaj opozarja na negativne vplive dejavnosti Cinkarne. »To je obremenjevanje okolja in ljudi, ki je počasno, nevidno, neotipljivo in ga je zato težko natančno ovrednotiti. Vendar če bi kljub temu uspeli sešteti, koliko več denarja gre na račun onesnaženja za zdravljenje Celjanov, kolikšen je zaradi tega izpad produktivnosti in kakšne so demografske posledice, koliko bi stala sanacija tal in voda, čiščenje stavb itd., boste dobili astronomski znesek, ki bržkone presega kumulativo vsega ustvarjenega dobička in izplačanih plač. Kaj sta potem družba in okolje kot celota (razen nekaj novih milijonarjev) s tem pridobila?« Ob tem opozarjajo, da Cinkarna ni edini vir onesnaženja, kljub temu da je edini tovrstni evropski primer proizvodnje v urbanem središču. Zelo problematičen vir strupov (foran, benzen, dioksin itd.) je regionalna sežigalnica odpadkov zgolj streljaj od največjih celjskih sosesk. Tu so še drugi: npr. furnirnica Merkša, Emo Frite itd. »Onesnaženje zraka v Celju je torej uničevalna sinergija saj, kancerogenih cikličnih ogljikovodikov in ne nazadnje težkih kovin, ki jih razpihuje veter v obliki mikrodelcev.«
Mesto, zavito v petmilimetrsko folijo težkih kovin. Zaradi ostrejših regulativ je bilo v proizvodnji sicer narejenih nekaj izboljšav, a v iniciativi si prizadevajo, da bi to postala iskrena etična skrb lastnikov, ne pa zgolj nujnost. »Večji problem kot sicer nezanemarljivi današnji izpusti so pretekla bremena, ki jih vodstvo podjetja pozna, a se jih otepa, kot da bi bile težke kovine v Celju še pred začetkom obratovanja Cinkarne. V Celju je v prsti toliko cinka, svinca, arzena in kadmija, da bi lahko – če bi te kovine zbrali – celo mesto zavili v 5 mm debelo folijo!«
Za kako zelo resno zadevo gre, v svojih dokumentih opozarjajo tudi na inštitutu za varovanje zdravja. »Kadmij, arzen, krom in nikelj Agencija za preučevanje raka in rakotvornih snovi uvršča v prvo skupino, kar pomeni, da te snovi dokazano povzročajo raka (IARC 2011). Arzen tako povzroča raka pljuč, kože, ledvic in mehurja (ATSDR 2006), kadmij raka pljuč in prostate, krom raka pljuč in obnosnih votlin (ATSDR 2009) in nikelj raka pljuč (ATSDR 2006). Menimo, da je glede na prisotnost rakotvornih snovi v okolju potrebna celovita sanacija že onesnaženega okolja in sprememba tehnoloških postopkov, ki povzročajo onesnaženje okolja. Težke kovine vstopajo v telo predvsem skozi dihala in prebavila. Vnos skozi prebavila je možno preprečiti s prepovedjo uporabe onesnažene hrane in vode. Tako ostaja vnos skozi dihala najpomembnejši in tisti, ki ga brez obsežne sanacije ne moremo preprečiti. Do ureditve kompleksne sanacije je potrebno izvajanje higienskih ukrepov (mokro čiščenje notranjega okolja, prepoved pridelave in uživanja lokalno pridelanih vrtnin).«
Kaj pravijo ljudje? Zgodb, ki bi vam jih lahko povedali, je veliko, a žal številni svoje tragike ne želijo deliti z javnostjo. Tudi anonimno ne. Nekateri zato, ker se ne želijo izpostavljati, drugi ker svoje bolezni ne povezujejo z onesnaženostjo. Predstavljamo pa vam zgodbo dveh žensk, ki vse življenje živita v neposredni bližini Cinkarne (tam je po analizah sodeč zemlja najbolj onesnažena) in vidita zadeve povsem različno. S svojim mnenjem o onesnaženosti Celja odlično predstavita dve nasprotujoči si skupini.
Ni tako hudo, kot govorijo. »Stara sem čez 70 let, nimam večjih zdravstvenih težav in že vse življenje živim v neposredni bližini Cinkarne. Problematika, o kateri se toliko govori zadnje čase, se mi zdi preveč napihnjena in trapasta. Pred 30 leti je bilo tu zares zelo hudo, zdaj pa ni več. Včasih niti drevje ni delalo, kar se je zasadilo, se je posušilo, zato je bilo treba vse posekati. Takrat je solato čez noč napadla rja, da ni bila več užitna. Zdaj je vse zeleno, imamo sadje, češnje odlično uspevajo, kar posadimo, cveti in lepo uspeva. Morda je res kaj ostalo v zemlji, vendar menim, da je to zanemarljivo v primerjavi s tem, kar je bilo. Sploh pa, če se pred tridesetimi leti ni toliko opozarjalo, tudi danes to ni potrebno, ko so zadeve v bistveno boljšem stanju kot takrat. Ljudje pa tako ali tako povsod zbolevajo, ne samo na Celjskem. Tako je vedno bilo in tako bo tudi v prihodnje.«
Strokovni komentar: Tomaž Ogrin, mag. kem., naravovarstvenik, kemik in raziskovalec na Inštitutu Jožef Stefan, član delovne skupine za sanacijo Celjske kotline: »Če občani izjavljajo, da je opozarjanje o onesnaženosti Celja ena velika traparija, je verjetno vzrok za to slaba informiranost ali pa psihološka nepripravljenost sprejeti negativne informacije, saj jih neradi sprejemamo tudi sicer, še posebej če sami ravnajo, kot da je vse v redu, da je Celje zdravo v vseh pogledih (zrak, tla, vode), neonesnaženo – kot kakšno drugo slovensko mesto. V posameznih hišah ljudje, družine zbolevajo za rakom. Zdravstvena statistika Celja kaže na bistveno večje obolevanje kot v drugih krajih v Sloveniji. Analiza prahu na eni od hiš blizu odlagališča nevarnih odpadkov Bukovžlak kaže prekoračene koncentracije strupenih težkih kovin, med drugim kadmija, ki se nalaga v telesu in zaradi katerega človek zboli čez leta. V onesnaženem Celju je pomembna časovna komponenta. Nihče ne zboli čez noč, od danes na jutri. Gre za 10- do 30-letne učinke, ki pa so takrat pogosto usodni. Lepo cvetenje ni verodostojen kazalec realnega stanja, saj ne pokaže, da je nova Cinkarna tudi zgrajena na nevarnih odpadkih stare Cinkarne, ki se dokazano izlužujejo v vodo.«
Tomaž Ogrin, mag. kem.: »Družba v Celju se je organizirala, ker župan, ki ima že peti mandat, ni pristopil k sanaciji. Že samo ta organiziranost kaže na zavedanje prebivalstva, saj se ljudje ne združujejo kar tako.«
Komentar Borisa Šuštarja, vodje Civilnih iniciativ Celja: »Če vprašani prebivalci trdijo, da je opozarjanje na zastrupljeno hrano, ki jo ljudje uživajo tod okoli, velika traparija, je res škoda, da smo kadarkoli opravljali delo za ozaveščanje ljudi. Tudi argument, da vse okoli Cinkarne cveti, je maloumen do skrajnosti, saj tudi okoli Černobila vse cveti, celo gobe rastejo v velikih količinah in celo večje zrastejo kot drugod po Ukrajini.«
