… a vseeno včasih smrdi se glasi stara krilatica, ki smo si jo obsedenci z internetom včasih delili po forumih. V filmu Atlas oblakov eden od likov v enem izmed ključnih prizorov izusti eno od provokativnih izjav tega filma: »Resnica je samo ena, vse ostalo so interpretacije resnice.« Se strinjate? Ali verjamete, da je resnic več? Sploh želite igrati takšno možgansko telovadbo ali se raje prepustite lagodju lažnega udobja brez razmišljanja? Človeku ostane bore malo, če se odpove svoji sposobnosti mišljenja. Začel sem grobo, mogoče preveč odrezavo, imam pa namen razložiti, čemu tako.
Opažam precej ogabno miselno razvado med nami, kar ni zgolj manko tuhtanja, temveč strahopetna obramba pred včasih smrdečo resnico. Gre pa takole: ni se dobro preveč ukvarjati s temnejšimi platmi našega bivanja, čeprav so še tako resnične, ker se tako samo po nepotrebnem obremenjuješ in greniš življenje. Veliko bolj prijetno si je nadeti plašnice in še rožnate naočnike čez in vse bo lepo. Ne vidim, ne slišim in seveda tudi ne govorim. In to, spoštovane dame in cenjeni gospodje, je zelo grda miselna tehnika, ki iz nas dela cepce, povprečneže in predvsem zavedene mentalne slepce. Ne počnite tega, tudi za vas se to ne bo končalo dobro. Verjetno bomo vsaj pred koncem življenja na tak ali drugačen način vsi polagali račune. In takrat bo bolelo, če bo minus velik.
Med nami živijo posamezniki, ki jim resnica veliko pomeni. Celo več kot lastno življenje in tako misel na smrt v prejšnjem odstavku ni tako tuja. Kadar je posameznik za to eno in edino resnico, univerzalno, pripravljen zastaviti golo življenje, bi morali to spoštovati. Včasih so takšni ljudje tarča posmeha, saj znotraj večine nerazmišljujočih delujejo kot norci. Pa niso! Te stavke nizam z mislijo na Edwarda Snowdena in dokumentarec CitizenFour. Iskrena pripoved. Brutalna zaradi boja za svobodo, ki se v naših časih predvsem bije okoli zasebnosti. Nimate ničesar za skrivati in se vam žvižga za zasebnost? Menim, da se motite. Precej nevarno motite.
V svojem malem svetu imam ta blagoslov, da poznam nekaj takšnih državljanov, ki niso Edward in živijo v Sloveniji. Ne stiskajo besno tipk »like« ob raznih pobudah in tudi ob sobotah ne vihtijo dve uri tako ali drugače obarvanih zastav, da bi šli potem na zaslužen golaž in pivo. Delujejo. V tem našem zmedenem sistemu poskušajo nekaj spremeniti na bolje. So zelo pogumni. Tvegajo kariero, ugled ter včasih tudi res zdravje in življenje. Pravite, pri nas? Da, to se ne dogaja samo v filmih, in če ne boste odprli oči, tega ne boste videli v svoji bližini. Imam občutek, da jih naprej žene notranji etični motor, ki se napaja z gorivom »to je prav in tole je hudičevo narobe«.
Otroke baje učimo, kaj je prav in kaj je narobe, vendar svoje vzgojno delo z ritjo porušimo takoj, ko se teh načel ne držimo sami. Ko gledamo stran ob nepravilnostih, ko ne slišimo pozivov na pomoč in ko smo tiho, ko bi bilo treba biti glasen. In se seveda tudi izpostaviti. Zdaj ste prišli do konca tega kratkega branja in se verjetno počutite precej isto kot na začetku. Če ste prišli do konca. Naredimo preizkus. Zavrtite si skladbo skupine Laibach Whistleblowers in preberite ponovno. Za šalo. Mogoče bo kak učinek.
