Tudi v našem časniku smo pisali o večkratnih pozivih Janeza Janše Milanu Kučanu, da bi se z njim soočil. Letos je ta poziv ponovil dvakrat: v televizijskem intervjuju na nacionalni televiziji ter na televiziji Top TV, ki je v lasti Vladimirja Voduška. Ob tem vodja opozicije vztrajno ponavlja, da Kučana na soočenje vabi že trideset let.
Kučan, ki je te pozive doslej bolj ali manj ignoriral, se je tokrat vseeno odzval. Po slovesnosti ob 25. obletnici odhoda slovenskih delegatov s 14. izrednega kongresa ZKJ je izjavil, da bi se Janša lahko z njim soočil že vsaj trikrat, ko je kandidiral za predsednika države, vendar nikoli ni zbral dovolj poguma. Kot je dodal, ga ima očitno zdaj, ko Kučan ni več del političnega dogajanja. Ob tem je izjavil še: »Prav tako nikakor ne nameravam sodelovati v norosti slovenske politične srenje, ki s tem odmika pozornost s pravih tem. Vedno sem nasprotoval slikanju slovenskega političnega prizorišča, ki ga on vztrajno ponavlja: da je politika poligon, ki je razpet med dva človeka.«
A gibanje OPS (Osveščeni prebivalci Slovenije) se je odločilo, da do soočenja mora priti. Določili so datum 1. maj in tudi kraj: Cankarjev dom. Nato so na facebooku ustanovili skupino: Soočenje KUČAN&JANŠA v živo pred civilno družbo v Cankarjevem domu – KAJ JE ŠLO PO LETU 1988 NAROBE? (Pomagaj, da se zgodi!). Skupini se je pridružilo že več sto Slovencev, ki si želijo, da bi do soočenja prišlo. Kot nam je razložil Ladislav Troha, predstavnik gibanja OPS, oni dogodka ne mislijo organizirati, je pa ustanovitev facebook skupine v resnici poziv RTV Slovenija, naj tak dogodek pripravi, saj zanj vlada veliko zanimanje javnosti. Ob tem poudarja, da bi, ko bi bil enkrat dogodek organiziran, vabila obema politikoma poslana in vprašanja pripravljena, bilo čisto vseeno, če bi na soočenje prišla oba. »Tudi prazen stol bi v takem primeru veliko povedal,« nam je razložil Troha.
Si soočenja v resnici želimo?
Ladislav Troha ima v nečem zagotovo prav: tako soočenje bi Slovence zagotovo zanimalo in za naš mali politični peskovnik bi bil to zagotovo dogodek stoletja. Kup nerazčiščenih zamer iz polpretekle zgodovine in osamosvojitvenih časov obremenjuje skoraj vsako pomembnejšo politično odločitev pri nas. Če bi tak dogodek pomenil, da se bo to potem končalo, bi bilo to nekaj najbolj očiščujočega za celoten narod. A to so zgolj pobožne sanje in večja verjetnost je, da bi s »soočenjem stoletja« dobili le še več nerazrešenih vprašanj, dodaten kup nepotrebne ideološke navlake in poceni zabavo na ravni resničnostnih šovov, ki ne bi bila v čast ne enemu ne drugemu politiku.
