»Novela zakona nikomur ničesar ne jemlje, ključno pa je, da bomo imeli istospolni partnerji zdaj urejene zadeve, kot so bolniške, dedovanje in podobno,« je pogovor začel Damjan, ki si želi, da bi ljudje razumeli istospolno usmerjene, zato je z nami delil svojo življenjsko zgodbo.
Otroštvo in mladost je preživel v vasici Čemše pri Mirni Peči. »Ko sem prišel v puberteto, sem spoznal, da nisem kot drugi sošolci. Moje oči so se usmerjale drugam kot drugim fantom in začel sem se spraševati, kdo sem. Prebral sem nekaj knjig in si čez čas priznal, da sem gej. Ni bilo lahko, sploh, ker sem se obremenjeval s tem, kaj bodo rekli domači, sošolci, sorodniki, okolica. Mirna Peč je vendarle kmečko okolje.«
Niso ga sprejeli
»Svojo usmerjenost sem doma nekako prikrival do 17. leta, potem me je sestra razkrila. Oče je bil zelo prizadet, prišel je k meni in me vprašal, ali mu imam kaj povedati. Rekel mi je, da imam pol leta časa, da se spreobrnem in spravim k sebi. Mislil je, da je homoseksualnost bolezen, neke vrste zmota. Seveda sem poskušal vse mogoče, celo dekle sem pripeljal domov, zaradi drugih, ampak ni šlo.«
Odselil se je v podnajemniško stanovanje, z domačimi nekaj časa ni govoril, saj je bil prizadet, da so ga zavračali, ker je bil drugačen.
V nekaj tednih sta se vselila v skupno stanovanje, sledila je zaroka, čez pol leta poroka.
Prizna, da če bi bilo mogoče, bi se »spreobrnil«, saj bi mu bilo lažje, kot gej je namreč doživljal vsa mogoča poniževanja. »Kot študent sem delal po barih in tam sem dobil trdo kožo. Nekateri fantje so mi govorili: 'Kaj boš ti, peder?!' Opazke so me bolele, a postal sem močnejši. Danes bi se jim pravzaprav lahko zahvalil, saj sem na ta račun to, kar sem.«
Dve leti prijatelja
Damjan je Marka spoznal na internetu, preden sta se srečala, sta bila dve leti samo virtualna prijatelja. Po prvi pijači pa je šlo vse zelo hitro – v nekaj tednih sta se vselila v skupno stanovanje, sledila je zaroka, čez pol leta poroka.
Nikoli svoje ljubezni nista skrivala pred drugimi. »Enkrat, ko sva bila v trgovini in sva se poljubila, je neka gospa, ki je to videla, od presenečenja z vozičkom podrla celo skladovnico čipsa,« je hudomušno dodal.
Tudi razmere z domačimi so se uredile. »Marko je zelo zavzet za delo na kmetiji, čeprav izvira iz predmestja in družine, ki ima že 90 let pekarno, v kateri sva oba zaposlena. Pri nas več let nismo imeli živine, zdaj ko je prišel on, pa imamo štiri bike, okoli sto kokoši, prašiče in zajce. Še traktor je kupil pa kmetijske stroje, da nam je lažje.«
Dva očeta
Ko beseda nanese na otroke v istospolnih skupnostih, marsikdo, ki sicer nima nič proti zakonski zvezi med geji in lezbijkami, postane skeptičen. »Poznam veliko družin, v katerih otroke vzgajajo nasilneži in pijanci, to je v naši družbi sprejemljivo. Meni, ki sem urejena osebnost in bi lahko bil čudovit starš, pa bo ta možnost odvzeta samo zato, ker sem gej? Seveda z Markom razmišljava o otroku, je pa res, da čas zanj še ni čisto pravi. Čez nekaj let ga bova skoraj zagotovo posvojila. Nekaj časa sva nameravala posvojitev urejati v Rusiji, zdaj ko tam to ni več mogoče, bova najverjetneje posvojila otroka iz vročih krajev.« Zavedata se, da ne bo preprosto, če bosta otroka, ki bo za nameček še črnec, vzgajala v podeželskem okolju, vendar sta prepričana, da bo v ljubeči družini zrasel v trdno osebnost.
Želi si le eno: da ljudje ne bi sodili sočloveka po tem, kaj je, ampak kdo je. »Ni pomembna njegova plat spalnice zasebnega življenja, pomemben je odnos do sočloveka. Homoseksualci smo zgolj ljudje, ki si želimo svoj mir in do neke mere sprejemanje, saj smo v 21. stoletju. Že zgodovina priča mnogo zgodb o homoseksualcih, samo nikoli niso bile izpostavljene.«