Novice Svet24

Kaj je po vašem mnenju razlog za ovadbe in sodne postopke?

S temi silnimi in množičnimi ovadbami in sodnimi postopki se iz aviona vidi, kako državna mašinerija postopa z nekom, ki razmišlja s svojo glavo, ne pripada nobeni etablirani stranki in je nastopil na demokratičnih volitvah s svojim programom, ki je v resnici le program ljudi, ki bi radi živeli bolje. To, da ti ljudje zaupajo na podlagi uspehov iz preteklosti, je očitno v naši državi za nekatere zelo narobe. Ni težava v meni, težava je očitno v tem, da nimam nekega strankarskega šefa iz Ljubljane nad sabo in mi ni treba nikogar ubogati. Naša stranka smo mi, Koprčani, tako stari kot mladi, ki vneto delamo za razvoj Kopra. Dovolj nam je bilo nekega sivega stanja, v katerem je bil Koper vse predolgo pogreznjen, in nikakršnega razvoja, kaj šele optimizma, in to je tisto, kar nas je in nas bo gnalo še naprej, kljub vsem polenom in podtikanjem, ki smo jim deležni praktično vsak dan.

Arsen Perić/M24

Zakaj ste se potem podali še v politiko na državni ravni?

Na začetku se nismo želeli vmešavati v državno politiko, ampak ker se je po zmagi v Kopru ves državni aparat zgrnil nad nas z vso silo in vnemo, smo se bili prisiljeni braniti. Zaradi tega dejstva, kakor tudi zaradi spoznanja, da na nivoju občin, javnih podjetij in države, pravzaprav celotne javne uprave, vlada pravi kaos, skratka, ne ve se, kdo pije in kdo plača, neučinkovitost javne uprave je v nebo vpijoča, birokracija je izredno toga in neživljenjska, organizacija na nivoju javne uprave je na splošno porazna. Na vse to sem hotel opozoriti državljanke in državljane in jim ponuditi alternativo oziroma rešitev, saj sem vedel, da na tak način Slovenci ne bomo prišli daleč. S to potezo se je obračunavanje z mano šele dobro začelo. Lobiji in vse institucije, skratka vse, kar je bilo zainteresirano, da se stvari v naši državi ne spremenijo, se je mobiliziralo v odprtem boju proti meni.

Kaj pa prodaja Luke Koper?

Naši politiki so Luko Koper ves čas, tako prikrito kot tudi neprikrito, želeli prodati Nemcem, konkretno Deutsche Bahnu. V primeru Luke Koper pa ne gre le za to, da je Boris Popovič absolutno proti prodaji Luke Koper, tukaj gre za to, da smo prav vsi prebivalci Mestne občine Koper proti in od tega ne odstopamo. Ljubljana mora razumeti in se zavedati, da je proti Koper, in ne samo Boris Popovič!!! Luka Koper se je prodajala praviloma pod mizo, najbliže prodaji pa je bila, ko je bil minister za finance gospod Bajuk. Prodaja bi morala biti izvršena 15. julija 2007, vendar smo člani nadzornega sveta prišli do dokumentov, ki so govorili o tem, in seveda smo takoj glasno reagirali. Nemudoma sem prevzel funkcijo predsednika nadzornega sveta Luke in s tremi zaposlenimi, in z Metodom Mezkom, tedanjim direktorjem Zdravstvenega doma Koper, smo ustvarili neprebojno bariero proti prodaji Luke. Vršili so se izjemni pritiski na nadzornike s strani SLS, NSi in SDS oziroma vseh strank, ki so takrat imele vpliv na državnem nivoju. Pozneje, ko je SDS izgubila volitve, je njihov naslednik postal SD; kot najmočnejša stranka naslednje koalicije so nadaljevali s to isto idejo in prodajo istemu kupcu. Takratni predsednik vlade Borut Pahor je celo najel lobista, Deutsche-Bahnovega človeka, Hartmuta Mehdorna, ki naj bi zlobiral in omehčal vse neposlušne, skeptične, skratka vse, ki smo prodaji Luke Koper goreče nasprotovali. Ta gospod Mehdorn je prišel tudi do mene in me s svojimi argumenti poskušal prepričati, vendar so bili moji argumenti proti prodaji absolutno in neprimerno močnejši od njegovih, tako da sva se korektno razšla, zavedajoč se, da se bo boj za Luko še neizprosno nadaljeval.

Arsen Perić/M24

Z nastopom na državnozborskih volitvah se je začelo obračunavanje s koprskim županom.

Zakaj se po vašem toliko časa samo govori o zadevah, ki bi jih morali storiti, naredi se pa nič?

V Sloveniji so nam na žalost in škodo vseh nas do zdaj vladali in nam še vladajo taki ljudje, ki so istočasno z vodenjem naše države urejali svojo eksistenco in eksistenco svojih družin in bližnjih za v prihodnje – kar v centru Evropske unije. Delajo bolj za interese lobijev iz Bruslja, ki so jim po končani funkciji politika v Sloveniji zagotovilo za njihovo boljše življenje jutri. Zato Slovenija tudi ni mogla in ne more napredovati, saj se odločitve ali niso sprejemale ali so se sprejemale v škodo naše domovine. In če vemo, da je neto plača predsednika vlade Republike Slovenije približno 3000 evrov, v Bruslju pa so plače od 15 tisoč evrov navzgor, je kot na dlani, da smo žrtve teh razlik ravno državljanke in državljani Republike Slovenije.

Kdo nas potem lahko povleče iz tega?

Roko na srce, smo že precej globoko zabredli, še posebej v zadnjih letih, zlasti od leta 2008 naprej. Zato bi potrebovali nekoga, ki ima to državo in njene prebivalke in prebivalce res rad, ki ima svoj jaz, se upa odločati, je razsoden, učinkovit, ima kaj pokazati, je v življenju že zaslužil za kapučin, ni odvisen od stricev in tet, ima ogromno energije in volje, da bi se odkrito spopadel s pijavkami najslabše vrste, tako tistimi, ki jih vidimo, kakor tudi tistimi, zelo dobro poskritimi po raznoraznih ministrstvih, državnih organih in kdo ve še kje vse. Skratka, je težko, ni pa nemogoče.

Arsen Perić/M24

Kdo so konkretno te pijavke?

To so notranji sovražniki, kolaboranti, mi zunanjih sovražnikov praktično nimamo, ker smo premajhni, gospodarsko prešibki, pravzaprav nikomur ne predstavljamo neke resne nevarnosti. Danes pa bi res bil že čas, da se o tujih sovražnikih, beri državah, sploh več ne govori, ampak da so to le naši tekmeci, s katerimi bi, če damo karkoli na našo državo in na nas same, morali tekmovati. Saj je bistvo ravno v tem, da države med sabo gospodarsko sodelujejo, istočasno pa tekmujejo, katera je najuspešnejša, v kateri državi je najlepše živeti, katera je najbolj varna, katera najbolj gostoljubna, najbolj inovativna … Ne pa kot sedaj, ko ne tekmujemo z nikomer, ampak se samo jočemo, kako smo majhni in kako smo ubogi. A mi kdo zna pokazati na državo, ki tekmuje z nami in se z nami primerja v čemerkoli? Praktično nihče več. In to je skrb vzbujajoče. Če se nihče s tabo ne primerja ali pa te daje za zgled, te praktično ni. In če nas praktično ni, tudi če razprodamo vse, kar imamo, naše politične elite z izdatno podporo provladnih medijev z lahkoto prepričajo državljanke in državljane, da se s tem ne dela nobene škode, ampak da je tuje lastništvo vsega, kar imamo, popolnoma logično in normalno. Tej logiki se moramo upreti in se otresti vsega tistega, kar nas v našem razvoju omejuje. Najbolj pa omejujemo sami sebe.
Torej, ko pride neka opcija na oblast in začne izvajati svoj program, s katerim je zmagala na volitvah, in če tudi bi res želela izvesti zmagovalni volilni program, ga specializirani t. i. »organi bremzanja« v naši državi nemudoma zminirajo, saj je učinkovitost za njihov obstoj največja nevarnost.Teh organov bremzanja pa je v Sloveniji kar nekaj. Nekateri so uradni, nekateri podtalni, veliko pa je tudi posameznikov.
Ker ni dovolj že samih uradnikov po raznih ministrstvih, ki vestno skrbijo za to, da se nič ne naredi, si iz mandata v mandat izmišljujemo nove organe, ki namesto da bi razvoj naše države spremljali, podpirali in se tega trudili držati v pravi smeri, ga samo še bolj bremzajo. Ena takih klasičnih in v nebo vpijočih organizacij je KPK, ki se je še posebno pod vodstvom Gorana Klemenčiča in Roka Praprotnika izkazala kot največji in najuspešnejši zavorni sistem, ki ga je neka država kadarkoli imela. Ko tako organizacijo, kot je KPK, vodijo taki talenti, ki se po učinkovitosti niso izkazali še nikjer, drugega kot propad sistema tudi ne moreš pričakovati. Tu je primer bivšega predsednika KPK Gorana Klemenčiča, ki je odstopil, ker po njegovih besedah ni bil zmožen zmanjšati obsega korupcije v Sloveniji, za nagrado pa je postal celo minister za pravosodje. Njegova žena pa je odvetnica in pridno dela s podjetji, ki so v lasti oziroma delni lasti države. Če to ni najbolj eklatanten primer tveganja sistemske korupcije v naši državi, potem pa res ne vem, kateri bi lahko bil. Nad to Zidar- Klemenčičevo navezo se ljudje zgražamo, ampak to je tudi vse. Skratka, tak način urejanja neke države je popolnoma, popolnoma, popolnoma napačen in nedopusten.

Arsen Perić/M24

Zakaj je tako?

Zato, ker so to kadri pod strogo protekcijo vplivnih ljudi iz ozadja in pod t. i. spomeniškim varstvom. Tem kadrom je zagotovljeno delovno mesto oz. doživljenjska pomembna funkcija v javni upravi. Če se slučajno na kateri od teh funkcij tako zamerijo ljudem, da jih je treba zamenjati, pa se jih zaposli na kakem ministrstvu, se ustanovi kakšen nov organ ali pa se zaposlijo v javnem podjetju, na primer NLB. Smo država, kjer imajo glavno besedo in moč nesposobni. Znano pa je, da imajo nesposobni edino sposobnost, da onesposobijo sposobne. Če po nesreči prek demokratičnih volitev, ki jih tudi Slovenija pač mora izvajati, pride na položaj kdo zares sposoben, ga vse te trume nesposobnih ljudi pod spomeniškim varstvom napadejo z vsemi silami in z vseh strani. Najprej ga očrnijo in diskreditirajo, nato pa eliminirajo.
Če bi bil jaz predsednik vlade, nihče od teh spomeničarjev ne bi zadržal položaja več kot en teden. Iz sistema bi odstranil najprej Boruta Jamnika, Gorana Klemenčiča, Roka Praprotnika in še mnogo, mnogo drugih.
Za umaknitev političnih nasprotnikov oziroma sposobnih je v kazenskem zakoniku izredno udobna in uporabna klavzula za nesposobne, in to je zloraba položaja. Kdorkoli od sposobnih pride po nesreči na neki položaj, sta dovolj le tožilec in kriminalist, sproži se kazenski postopek, in ta sposobni je čez noč bivši, ali kot bi rekla »poštena« koprska notarka Polka Bošković, »nema ga više«. Zato se tudi ni čuditi, da pri nas odločevalcev enostavno več ni. V Sloveniji svoje osnovne funkcije ne prevzema in se ne odloča niti predsednik vlade, niti ministri, niti direktorji, niti župani, skratka, odloča se ne nihče, razen seveda nekaj svetlih izjem, ki pa so zaradi tega več na sodišču kot doma.
V naši državi danes skorajda ni osebe, ki je pripravljena odkrito reči, jaz sem se tako odločil, to pa zaradi tega in tega argumenta, ker v nasprotnem primeru bi se zgodilo to in to. Skratka, postali smo država, kjer je delovanje po načelu dobrega gospodarja postalo nesprejemljivo. In to je abotno.

Manjkajo nam torej odločevalci, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje odločitve?

Tako je, to je naš največji problem. Na primer, predsednik vlade, to je tipična in najvišja odločevalna funkcija v državi, in na podlagi teh njegovih odločitev, ki jih seveda naj ne bi sprejemal na pamet, ampak po posvetih s strokovnjaki, svetovalci, koalicijskimi partnerji in podobno, bi država morala prosperirati ali pač ne. In na podlagi teh istih odločitev bi državljanke in državljani lahko tega istega predsednika vlade tudi ocenjevali. Ampak ne, pri nas se ne odloča nihče, to pa še najbolj zato, ker vsakomur, ki si to drzne, spomeničarji pri priči spretno naprtijo naklepno napačno odločitev in ga skušajo nemudoma diskreditirati ali pa kar spraviti v zapor. Meni pa je neprimerno bolj logično, da se nekdo, ki se je na funkcijo povzpel s svojim lastnim delom in znanjem, ne bo namerno napačno odločal kar tako, saj imajo taki uspešni ljudje po navadi zelo velik ego in bi se širši javnosti radi pokazali v čim boljši luči, ne pa kot luzerji. Še posebno v primeru, če imajo svojo družino, na katero so ponosni in za katero si seveda želijo, da bi bila tudi ona ponosna nanje. Zato, kot pravi rek, je manj v resnici več in danes smo v Sloveniji že zdavnaj preveč represivni oz. že tako zelo represivni, da v takem okolju razvoj praktično sploh več ni mogoč.

Arsen Perić/M24

Sta pa tudi državni svetnik. Ampak zdi se, da je ta kar malo pozabljen.

Še pred nekaj leti sem bil eden izmed najbolj gorečih zagovornikov tega, da je pomembno, da državni svet ostane, in to zato, ker je v državnem svetu struktura ljudi neprimerno manj politična, kot je v državnem zboru. Menil sem, da državni svet kot neki korektor državnega zbora nujno potrebujemo, vendar danes, ko smo državni svetniki mirno dovolili, da ni prišlo do nobene spremembe pri vetu, ki ga državni svet sprejme nad zakoni, sprejetimi v državnem zboru, in še posebej zato, ker smo dovolili, da se nam s spremembo ustave črta možnost razpisa referenduma, praktično nimamo več popolnoma nobene moči. Vsak naš sprejeti veto lahko državni zbor že naslednji dan z večinskim glasovanjem povozi, namesto da bi odločanje po izglasovanem vetu moralo biti odloženo vsaj za eno leto. V tem primeru bi imel obstoj državnega sveta smisel, tako pa je samo še nepotreben strošek.

Popovič je opozoril na tveganje sistemske korupcije v primeru ministra za pravosodje in njegove žene.

Dotaknimo se še vaših sodnih obravnav. Pretekli teden je višje sodišče v Kopru razveljavilo obsodilno sodbo proti vam v zadevi Serming.

Ja, koprsko sodišče je sicer prežeto s takšnimi in drugačnimi vezmi. Naj samo spomnim, da mi je na prvi stopnji sodila sodnica Meri Mikac, najboljša prijateljica moje najbolj goreče in najbolj nizkotne protikandidatke na lokalnih volitvah, notarke in bivše preiskovalne sodnice Polke Bošković. Naj spomnim, da so lansko jesen v javnost prišli prisluhi, na katerih se je Polka Bošković hvalila, kako me bosta s prijateljico sodnico Meri Mikac družno spravili za zapahe praktično za zmeraj. Da ne govorimo o tem, da sta sodnica Meri Mikac in notarka Polka Bošković takoj po razglasitvi obsodilne sodbe na prvi stopnji, kjer mi je sodnica Meri Mikac dosodila kar tri leta zapora in dve leti prepovedi opravljanja županske funkcije, skupaj nonšalantno in brezbrižno odpotovali v najbolj luksuzni in nesramno drag turistični resort na eksotične Maldive. Tam sta v miru odpirali šampanjce in se veselili skorajšnjega prevzema oblasti v Kopru.
To pa še ni vse, sodnica Meri Mikac je obenem dolgoletna in tesna prijateljica tožilke v tem procesu, Janje Hvala, ki me zasebno zaradi užaljenosti preganja kar za tri žalitve, in to v dveh sodnih procesih, enem v Ljubljani, enem pa v Novi Gorici.
Kako sta povezani, dokazuje prav ta zadnji proces, ko je sodnica Meri Mikac v določenem trenutku očitno prevzela vlogo tožilke in pod pretvezo iskanja materialne resnice izvajala oziroma z vso ihto iskala in iskala nove in nove kvazidokaze, da bi vendarle lahko upravičila obsodilno sodbo. Še več, v sodbi ni samo dobesedno prepisala očitkov tožilstva, ampak je še mnogo tega dodala kar sama oziroma nadgradila.
A na srečo še obstajajo sodniki, tudi v Kopru, ki odločajo na osnovi zakonov, dokazov, pričanj, realnih okoliščin, tehtnih argumentov in celotno tematiko skrbno proučijo ter pravično razsodijo. Veseli me, da sem na lastni koži spoznal (čeprav najraje ne bi na lastni), da še obstajajo pošteni sodniki. Višje sodišče je ugotovilo, da so mi bile na prvi stopnji kršene pravice do obrambe, da tisto izmišljeno kaznivo dejanje, ki sta mi ga očitali Janja Hvala in Meri Mikac v tistem času sploh ni bilo kaznivo dejanje, v sodbi ni bilo prav nobenega niti najmanjšega dokaza, da bi bilo s tem poslom karkoli narobe, še več, posel je bil za občino odličen, kaj šele, da bi jaz, Sabina ali pa cenilec bili kakorkoli in na kakršenkoli način povezani oz. da bi kakorkoli sodelovali s cenilcem. Tako jaz kot tudi Sabina cenilca ne samo da ga nisva poznala, tudi nikdar v življenju ga še videla nisva, do obravnave na sodišču, seveda. Skratka, prvostopenjska sodba je popolna sramota, ne samo za sodnico Meri Mikac, ampak za sodstvo nasploh, zato mislim, da je nujno, da se sodniška srenja od nje oz. njenega dejanja distancira in tako ravnanje kar najstrožje obsodi. Višje sodišče je izdalo sodbo na kar 36 straneh, kjer natančno opiše ogromno kršitev, ki jih je v prvostopenjski sodbi zapisala sodnica Meri Mikac. Pritožbeno sodišče med drugim tudi večkrat ugotavlja, da so zaključki sodnice Meri Mikac protispisni in v nasprotju z listinami, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Moje osebno mnenje je, da bi morala sodnica Meri Mikac po vsem tem skrbno načrtovanem manevru, ki se ji oz. jim očitno ni izšel po planu, prevzeti odgovornost in nemudoma s sklonjeno glavo zapustiti sodniške vrste.

Arsen Perić/M24

Potemtakem smo po vašem mnenju pravna država, če se opreva še na druga dogajanja v Sloveniji ta hip ali pa sodne procese.

Slovenija je pravna država. Saj imamo zakone, tožilce in sodnike, zato nikakor ne moremo trditi, da nismo pravna država, vendar pravna država je bila tudi Gadafijeva, pa Huseinova, pa še marsikatera druga. To, da smo pravna država, še ni dovolj, in tudi to, da končno postanemo učinkovita pravna država, še vedno ni dovolj, kajti učinkoviti smo lahko tudi tako, da zapremo vse po vrsti, ne glede na to, ali so krivi ali nedolžni, naš skupni in najvišji cilj mora biti, da postanemo pravična in učinkovita pravna država, z največjim poudarkom na: pravična. To je tisti pravni termin, h kateremu moramo biti zavezani prav vsi in se truditi, da ta cilj čim prej dosežemo. Gnila jabolka, ki definitivno so, tako v kriminalistični policiji, v tožilskih, notarskih, sodniških pa še kakih drugih vrstah, je treba čim prej odstraniti in jih izločiti iz sistema. Prepričan pa sem, da so ta gnila jabolka, hvala bogu, v manjšini. Vsem ostalim varuhom pravice pa je nujno treba neto prihodke zvišati, saj so to ljudje na zelo odgovornih funkcijah, ki ne smejo opravljati nobene druge pridobitne dejavnosti, in ne smemo si dovoliti, da bi kdo od njih zaradi prenizkih prejemkov padel v skušnjavo in podlegel korupciji.

Kaj pa trajni mandat sodnikov?

Če se bo zgodilo to, kar sem povedal zgoraj, in bodo sodniki striktno upoštevali zakone in dajali tudi zunanji vtis nepristranskosti ter bodo tehtali med argumenti tožilstva in obrambe v enaki meri in v postopku ne bodo forsirali ene ali druge strani, potem sem seveda za ohranitev trajnih mandatov sodnikov. Če nekdo krši načelo poštene in učinkovite pravne države, ga je treba iz sistema nemudoma izločiti. Za t. i. varuhe reda in zakonitosti mora to veljati še bolj kot za navadne državljane.
Takoj, ko se pojavi nesporni primer pristranskosti sodnika, tako kot se je pojavilo v mojem primeru s strani sodnice Meri Mikac, ki je, kot sem že povedal, najboljša prijateljica moje najbolj goreče in najbolj nizkotne protikandidatke na lokalnih volitvah, notarke in bivše preiskovalne sodnice Polke Bošković, pa tudi tesna prijateljica tožilke Janje Hvala, je treba sodnici ne samo nemudoma vzeti mandat, ampak jo tudi procesirati, saj je pristransko in nepošteno sojenje nekaj najhujšega, kar se človeku lahko sploh zgodi.