Novice Svet24

Financiranje je vsako leto posebej potekalo prek podzakonske uredbe, zaradi česar je bilo visoko šolstvo podvrženo samovolji posameznih oblasti. Da je to neskladno z ustavo, saj da posega v avtonomijo visokega šolstva, je leta 2011 ugotovilo tudi ustavno sodišče.

Pomladne stranke so bile glede tega nagnjene k odtegovanju sredstev javnim zavodom in višanju javnih sredstev zasebnim koncesionarjem. Tranzicijske sile so počele nasprotno, a vsaj lanski poskus Socialnih demokratov (SD), ki je sicer v zakonu fiksiral sistemsko financiranje javnih univerz, je naletel na razmeroma široko nasprotovanje študentov in akademikov, saj so v njem videli prikrito uvajanje šolnin.

»Ob študiju tudi delam in sem tako, po pravilih našega oddelka, manjkala prevečkrat, kljub neprestanemu prilagajanju in kombiniranju nemogočih urnikov.« Študentka psihologije Erika

Financiranje ostaja jabolko spora. Predlog koncepta ga po stari navadi ni fiksiral, a je korak v smeri večje stabilnosti. Pristojno ministrstvo namerava z javnimi in zasebnimi visokošolskimi zavodi odslej podpisovati triletno pogodbo, ki bo pogojena z merljivimi cilji in kazalniki. Pri tem se sklicuje na mnenje Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu, da so nekatere študijske smeri na večjih visokošolskih zavodih podvojene in nezanimive za vpis, zato bi lahko »zavodi ukinili nepotrebne študijske programe z majhnim vpisom in tako izboljšali svoje finančno stanje«.

Trend slovenskega študentovstva, da se na študij vpišejo, ampak ga ne končajo, poskušajo zajeziti z »vzpostavitvijo vračanja določene višine sredstev v primeru nedokončanja študija«. Kaj to pomeni za študente, ki jih je bolonjska reforma potisnila v srednješolski režim obvezne prisotnosti na predavanjih in vajah ter celo dosledno »delanje domačih nalog«? Štiriindvajsetletna Erika, študentka druge stopnje psihologije na Filozofski fakulteti UL, pojasnjuje: »Nekateri profesorji pri predavanjih celo nalagajo domače naloge, in to na magistrski stopnji, kjer bi po mojem mnenju morali pričakovati več samoiniciativnosti in odgovornosti študentov, ne pa discipliniranja z uporabo pedagoških prijemov, ki so sicer značilni za obvezno osnovno šolo.«

Profimedia, arhiv Svet24, ŠOS

Schmidt poziva, naj v primeru neuspešnosti tudi ministri vračajo sredstva. 

»Sama ob študiju tudi delam in sem tako, po pravilih našega oddelka, manjkala prevečkrat, kljub neprestanemu prilagajanju in kombiniranju nemogočih urnikov, ki so med drugim posledica prostorske stiske fakultete, ki jo obiskujem.« Oddaje seminarskih nalog in opravljanje izpitov Erika sicer uspešno rešuje, a vse kaže, da kljub povprečni oceni 8,5 ne bo uspešno opravila letnika, ker je preveč manjkala pri nekem seminarju, zaradi česar ne bo mogla pristopiti k izpitu. Akademski mlini glede tega ne predvidevajo alternativnih rešitev. Miha Kordiš, poslanec Združene levice, temu dodaja: »Stroški študija se prenašajo na pleča študentov in njihovih družin, kot da je bilo finančno discipliniranje še kadarkoli odgovor na sistemske vzroke brezposelnosti in brezperspektivnosti mladih.«

Pristojna ministrica Stanka Setnikar Cankar v predlogu koncepta razmišlja tudi o ustanovitvi politehnik, ki bi bile prek povezovanja strokovnih šol z (ne)gospodarstvom usmerjene predvsem v strokovno izobraževanje. Tretjina njihovega profesorskega kadra pa bi morala imeti praktične izkušnje iz »neakademskega sveta«. Kordiš se do tega kritično opredeljuje: »Ministrica dostojno sledi svojim predhodnikom v izvajanju neoliberalizacije visokošolskega prostora: izobraževanje se pod krilatico sodelovanja z gospodarstvom podreja kapitalu, ne pa potrebam prebivalstva.«

K snovanju osnutka ZViS ministrstvo vabi pristojne deležnike, ki imajo do 3. marca čas za komentarje.