Zadnje divjanje burje na Vipavskem se je kosalo z najsilnejšimi, ki jih pomnijo zadnjih nekaj deset let. Da bi se lahko nanjo bolje pripravili in znali še bolj primerno ukrepati, univerza v okviru raziskav lastnosti atmosfere, ki jih pod njihovim okriljem izvaja Center za raziskave atmosfere, v zadnjem letu postaja pozorna tudi na burjo. Prve analize pridobljenih meritev nakazujejo, da je bila močna burja posledica toka zračnih mas iz dveh različnih smeri.
Spreminjanje smeri burje je bilo posledica vremenskega stanja na širšem območju, predvsem razvoja in poti sredozemskega ciklona. Hitrosti vetra so v celotnem obdobju dosegale visoke vrednosti, najvišje hitrosti, ki so jih izmerili v Ajdovščini, so presegale približno 120 kilometrov na uro, kar je sicer precej manj od hitrosti, izmerjenih vzdolž vipavske hitre ceste. Nižje vrednosti so posledica lege merilne postaje, ki je znotraj strnjenega naselja, medtem ko se meritve ob hitri cesti opravljajo na »odprtem«.
V centru za raziskave so razložili, da burja nastane na zavetrni strani gorskih verig, kjer zaradi toka hladnega zraka čez oviro nastanejo močni pobočni vetrovi. Razgiban relief tega območja, ki se hitro od morske obale dvigne do kraške planote, pade v Vipavsko dolino in se nato spet dvigne v planoto Trnovskega gozda, omogoča razvoj burje. »Ker tradicionalne meritve smeri in hitrosti vetra s klasičnimi anemometri ne morejo dobro opisati časovne spremenljivosti sunkov burje, center za meritve vetra uporablja dvodimenzionalni ultrasonični anemometer, ki omogoča zajem podatkov o hitrosti in smeri vetra vsako sekundo,« so pojasnili. »Z analizo podatkov želimo izboljšati znanje o nastanku in razvoju sunkov ter o toku zračnih mas med pojavom burje. Boljše poznavanje toka zračnih mas namreč lahko bistveno izboljša napovedljivost moči vetra v Vipavski dolini,« pravijo raziskovalci burje, prof. dr. Samo Stanič, doc. dr. Klemen Bergant, doc. dr. Primož Škraba in Maruška Mole, doktorska študentka fizike na Univerzi v Novi Gorici.
