Intervju smo opravili pred prelomnimi volitvami v Grčiji, kjer se med pisanjem nasmiha zmaga sestrski koaliciji strank Syriza.
Javna tribuna proti privatizaciji, na kateri so se zbirali podpisi peticije proti privatizaciji, je izpostavila sklep, da nekatera podjetja so primerna za privatizacijo, druga ne. Kakšno je glede tega stališče Združene levice?
Naše stališče je, da je privatizacijo nasploh treba ustaviti, ker je škodljiva in nepoštena. Se pa tako podporniki kot nasprotniki privatizacije strinjamo, da je bilo upravljanje državnega lastništva doslej slabo. Ampak oni pravijo, da bomo to rešili na način, da javno premoženje pretvorimo v zasebno, torej ga prodamo, mi pa trdimo, da je bil razlog v slabem upravljanju ravno obraten.
Problem je bil v tem, da so stranke, ki so se menjavale na oblasti, dojemale državno premoženje kot zasebno lastnino z omejenim mandatom. S to lastnino so tako tudi ravnali: dobili so jo v roke za štiri leta kot zasebno lastnino, iz katere so skušali izmolsti čim več. Zato so mešetarili, nastavljali nadzorne svete in svoje kadre v uprave. Delovanje teh podjetij so skušale usmeriti v svoj ozki, zasebni, strankarski interes.
Naš odgovor na ta problem je zato obraten: če hočemo rešiti težave z javnim upravljanjem teh podjetij, morajo ta postati zares javna. Z njimi ne smejo upravljati izključno politične stranke, ampak morajo v nadzornih svetih sedeti tudi predstavniki državljanov kot lastnikov, predstavniki zaposlenih, se pravi tistih, ki se jih to najbolj dotika, torej država, zaposleni in širša skupnost. Javna podjetja morajo začeti delovati v javnem interesu, kar je konec koncev tudi njihov namen.
Če greva naprej, politično gledano največ konfliktov ne poteka med vami in stranko Janeza Janše, ampak med stranko, ki vam je precej blizu – Socialnimi demokrati. Kako gledate na njihove kongresne smernice, v katerih napovedujejo boj proti tako imenovanemu levemu populizmu, pri čemer imajo verjetno v mislih prav vas?
ZL je že pred vstopom v parlament skušala kazati ogledalo politikom, ki slepo zagovarjajo neoliberalne politike. Zdaj s konkretnimi ukrepi posegamo v to. Spreminjati hočemo zadeve tukaj in zdaj, saj je jasno, da drvimo v ekonomsko, socialno in politično katastrofo. Ne samo Slovenija, ampak cela Evropa. Z našimi predlogi skušamo to konstruktivno spreminjati in začeti obračati razmerja moči.
Upali smo, da bodo v SD-ju v nas videli naravnega zaveznika. Če pogledamo socialdemokracijo – cela njena zgodovina temelji na zavzemanju v delitvi med delom in kapitalom v prid dela. V bolj modernem jeziku – zavzema se za dobrobit 99 odstotkov proti 1 odstotku. Sodobna (ne le slovenska, splošna evropska) socialna demokracija pa je zadnjih 20 let skrenila na tako imenovano tretjo pot in tam tudi ostaja. Zagovarja drugo stran, stran kapitala, kar kaže tudi s svojim odnosom do levih politik. Pravi jim populistične.
Novo vodstvo SD že očitno sledi vašemu modelu, morda bi lahko rekli, da je ta populistični, torej da se posvetujete s civilno družbo. Vi imate znotraj vaše koalicije ZL platformo »4. blok«, ki je civilnodružbena.
Tako je, znotraj koalicije ZL imamo platformo, ki omogoča sodelovanje civilnodružbenih gibanj pri delovanju in razvoju Združene levice. Mi nismo samo parlamentarna stranka, ampak skušamo vseskozi podpirati napredne civilnodružbene pobude. Državljani proti privatizaciji je ena takšnih pobud, ki nakazuje, na kakšen način mora leva politika delati, če želi zajeti najširše množice. Cilj leve, socialistične politike je vedno bil parlamentarno delovanje narediti za orodje naprednih bojev, bojev za pravičnejšo družbo.
Kakšen je proces odločanja znotraj ZL, ki interese najširših množic usklajuje z vašim delovanjem znotraj parlamenta?
Moram priznati, da je tukaj še veliko eksperimentiranja, saj postavljamo organizacijo, ki je radikalno drugačna od ostalih strank. Združena levica poskuša znotraj sebe udejanjiti načela, za katera se borimo, dejansko demokratično, pravično in enako družbo. Naša koalicija je mlada, nastala je lansko pomlad, pred evropskimi volitvami, z odločitvijo treh strank (Iniciativa za demokratični socializem, DSD in TRS), da strnejo sile in znotraj sebe zavestno ustvarijo mesto za sodelovanje s civilno družbo. Znotraj ZL trenutno potekajo debate, na kakšen način najbolj konstruktivno sodelovati v prihodnosti. Nov izziv pa nam dajejo ravno pobude, kot je na primer Državljani proti privatizaciji. V ZL to pobudo podpiramo, tako kot bomo podpirali vse, ki bodo dvignili glas proti nepravičnosti in škodljivemu delovanju.
Ena stvar, ki je vedno bremenila socialistične in socialdemokratske politike, je, kako delavce postaviti na skupni imenovalec. Slogan »delavci vseh dežel, združite se!«, se sicer sliši lepo, a je vselej naletel na težavo, da sindikaliziran delavec ni bil solidaren z nesindikaliziranim. V luči prekarnosti – kako to nasloviti danes?
Ne gre za to, da so nekoč obstajale veliko boljše razmere, kot obstajajo danes. Delavska solidarnost je bila vedno politično zgrajena. Delavske organizacije, ki so nastale kot odgovor na kapitalistično osiromašenje v 19. stoletju, so postale mogočne stranke in sindikati v naslednjem stoletju. Vrh so doživele po 2. svetovni vojni, ko je bilo (na Zahodu) delavstvo široko sindikalizirano, država močno socialna, kapital pa se je organiziral v gospodarske zbornice. Razmere dela in delovanje socialne države so bili stvar dogovora med njimi.
Ta kompromis je bil načrtno politično uničen z vzponom neoliberalizma, ki je vpeljal prekerizacijo in razbil enotnost delavskega razreda. Zdaj nimamo več univerzalnega, enotnega trga dela, ampak razbitega na pogodbeno delo, študentsko delo, takšno in drugačno prekerno delo. Različne oblike dela so postale konkurenčne druga drugi. Delavec zdaj tekmuje proti delavcu, zato se je zdaj izgubila razredna zavest delavskega razreda, ki je bil nekoč organiziran v sindikate in delavske stranke. Naenkrat nismo več v istem čolnu, ampak drug proti drugemu.
To je situacija, na katero je treba odgovarjati tako politično kot retorično. Retorično so odgovorili že v gibanju Occupy, kjer so to poanto razrednega boja ilustrirali s frazo »99 proti 1 odstotku«. Bolj kot na delavsko identiteto so šli na vprašanje neenakosti. Jaz, ki zaslužim 500 ali 1000 evrov na mesec, proti tistemu, ki si lasti praktično polovico svetovnega premoženja. Mislim, da je v tem zgodovinskem trenutku produktivno govoriti na ta način, če želimo ljudi ozavestiti o razrednem vprašanju danes. Politično pa je treba pojasniti, kako ta grozna družbena neenakost, ki je največja v zgodovini človeštva, sploh nastaja – na kakšen način jo sodobna kapitalistična družba ustvarja – in izumiti načine boja proti njej.
Vaša vloga tukaj je predvsem politična. Kaj porečete glede sindikatov? Mar ne bi morali tudi oni izpolniti svoje vloge in sindikalizirati tiste, ki trenutno niso zastopani, torej prekerce?
Definitivno. Poskusi obstajajo tudi pri nas. Tak je recimo sindikat Mladi plus. Je zelo pozitivna novost, a mislim, da niso najbolje zastavili vprašanja. Preveč poudarka dajejo generacijski identiteti, se pravi identiteti mladih. Večina prekernih delavcev je mladih, zato jih skušajo nagovoriti prek te identitete. Sam bi rekel, da bi bilo bolje govoriti širše. Če vzpostavimo generacijsko razliko, tvegamo, da bomo konflikt prikazali kot mladi proti starim, prekerci proti redno zaposlenim, kar pa zgreši bistvo problema. Veliko bolj smiselno je zato govoriti o 1 odstotku proti 99 odstotkom, če že ne razumemo več pojmov dela in kapitala.
Če predpostavimo, da ZL na naslednjih volitvah dobi dvomesten odstotek, kako se upreti skušnjavi, da se ne ujamete v cikel SD in sodelujete v koaliciji proti Janši?
Kaj pomeni vzpon skrajne desnice na oblast, lahko vidimo v državah v naši okolici. Na Madžarskem imamo Viktorja Orbana, v Makedoniji Nikolo Gruevskega. Oba sta si popolnoma podredila državna aparata in vzpostavila neke vrste mehke diktature. Janez Janša svojih simpatij s temi režimi ne skriva. Vprašanje pa je, če bo Janša še kdaj uspel na volitvah dobiti dovolj veliko večino, da bi sestavil vlado. A ob tem strašenju z Janšo se prepogosto spregleda, da so politike, ki jih zagovarja, dejansko uveljavile tako imenovane levo sredinske vlade. Slaba banka, fiskalno pravilo, politika varčevanja, privatizacija, vse te škodljive ukrepe je izvedla vlada Alenke Bratušek, zdaj pa jih nadaljuje Miro Cerar. A kakorkoli, najboljši protistrup proti takim režimom in politikam je v vsakem primeru močna levica. V Grčiji smo recimo videli vzpon neonacistične Zlate zore, a je grožnja, ki jo ta predstavlja, minimalna, saj imamo močno Syrizo. In tak je tudi naš odgovor na grožnjo skrajne desnice.
Se mora tukaj morda zresniti tudi slovensko volilno telo, da enkrat glasuje za, namesto da glasuje proti?
To pa definitivno, zadnjih dvajset let so ljudje izgubljali zaupanje v politiko do te mere, da so glasovali samo proti nečemu. Torej da si bil proti Janši ali pa proti tranzicijski levici. V ZL skušamo v politiko končno pripeljati dejansko alternativo, za katero bo vredno glasovati: za dejansko pravično, enakopravno in demokratično družbo, torej za demokratični ekološki socializem.
