Ljudje vse življenje plačujejo prispevke za zdravstveno zavarovanje, in ko bi jim morala država v jeseni življenja, ko potrebujejo pomoč, pomagati, so postavljeni pred dejstvo, da zanje v domovih za starejše ni prostora. Četudi bi se za domove našlo kar nekaj rešitev, da bi lahko v varstvo sprejeli več starejših, ki potrebujejo pomoč, je država raje zaprla mošnjiček in breme preložila na pleča njih samih in njihovih bližnjih sorodnikov.
977 podeljenih koncesij za izvajanje storitev javne službe institucionalnega varstva starejših v domovih je nedejavnih.
Država namreč za vsakega varovanca v domu, ki od ministrstva pridobi koncesijo, nameni okoli 250 evrov mesečno za zdravstveno nego, ki jo ta potrebuje. Državi tako med krizo povsem ustreza, da je takšnih domov čim manj, saj je tako državna blagajna bolj polna. Verjetno je to tudi vzrok, da ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že nekaj let ni izpeljalo razpisa, s katerim bi podelili koncesije za izvajanje storitev javne službe institucionalnega varstva starejših v domovih. Ob tem izstopa še eno grozljivo dejstvo, in sicer da je med podeljenimi koncesijami kar 977 takšnih, ki niso dejavne.
Povedano drugače: podjetje, ki je pridobilo koncesijo, doma ni zgradilo in tovrstnih storitev ne izvaja. Razlog so najpogosteje finančne težave, velik udarec pa je področju zadala tudi finančna kriza, ki je vplivala na kreditni krč. A za nekaj domov bi se vendarle lahko našle rešitve, in tako končno začeli služiti svojemu namenu, pa ministrstvu to očitno ni pogodu.
Odkrili smo konkreten primer takšnega brezbrižnega ravnanja ministrstva. Eno od podjetij, ki je leta 2008 prejelo koncesijo za opravljanje storitev institucionalnega varstva v domovih za starejše, je podjetje Comett domovi, ki je v Moravčah, v okolici Domžal, nameravalo zgraditi dom za starejše. Vse je potekalo, kot bi moralo, a koncesionar do danes doma ni začel graditi in tega tudi ne namerava.
250 evrov na mesec država prispeva za vsakega varovanca doma starejših.
Na drugi strani pa je podjetje MGC Bistrica, ki je bilo na razpisu za koncesijo neuspešno, čeprav so sami prepričani, da so vsem razpisnim pogojem popolnoma ustrezali, dom v Domžalah vendarle zgradilo. In ker je koncesija, podeljena družbi Comett, povsem nedejavna, bi jo s prevzemom dela podjetja Comett želeli prevzeti v MGC Bistrica, a uradniki na ministrstvu Anje Kopač Mrak tega ne pustijo, čeprav gre za povsem običajno pot univerzalnega pravnega nasledstva. S tem bi MGC Bistrica v domu v Domžalah lahko takoj ponudila institucionalno varstvo za 103 uporabnike. Zavezali pa bi se tudi, da bi v dveh letih v Moravčah znotraj 10-odstotnega pogodbeno dopustnega povečanja obsega, torej za 29 mest, zgradili dislocirano enoto in tako dejavnost opravljali tudi tam.
Pogovarjali smo se s članico uprave podjetja IMP, d. d., ki je lastnik in pravni prednik MGC Bistrica, Anico Rovanšek. Ta je nad tovrstnim ravnanjem ministrice Kopač Mrakove zgrožena. Hkrati je opozorila na popolno ignoranco in neodzivnost ministrstva ob njihovem predlogu rešitve izvajanja koncesionirane javne službe institucionalnega varstva v domovih za starejše za podeljeno koncesijo za lokacijo Moravče – nanj namreč z ministrstva niso odgovorili niti v enem mesecu, zaradi česar so se obrnili na Vlado Republike Slovenije.
In kaj na vse to pravi ministrica Anja Kopač Mrak? Nič. Z ministrstva do zaključka redakcije nismo prejeli niti enega odgovora. Žalostno, glede na dejstvo, da gre za pomoč socialno šibkim. Država spet varčuje na račun tistih, ki nimajo, saj breme 250 evrov mesečno, kolikor bi sicer morala prispevati država, preloži na zgrbančena ramena tistih, ki težo vseh bremen že tako ali tako komaj prenašajo.
