Eden od frazemov se glasi: »Peljati žejnega čez vodo«. Te besede prav dobro pozna tudi Duško Rajšić iz Ljubljane. Taksist je že približno 16 let, leto 2001 pa si bo zapomnil za vekomaj. Takrat je v dobri veri poskušal pomagati F. B., ki je bil v tistem času zaposlen kot železniški policist. »Vsakodnevno sem ga srečeval na železniški postaji v Ljubljani. Tam je delal kot policist na vlakih. Večkrat smo šli skupaj tudi na kavo,« pravi Duško in doda: »Avto mu je nato zgorel. Dejal sem mu, da če želi, mu lahko jaz ponudim svojega mercedes benza 280 SE, letnik 1974, na kar je takoj pristal. Na začetku mi je sicer dejal, da denarja nima in da bi mi lahko samo obročno odplačeval. Strinjal sem se. Ker sem ga poznal, sem mu tudi zaupal. Naredila sva kupoprodajno pogodbo in jo overila ter se dogovorila za plačilo na obroke. Kupnina je znašala 4000 mark oziroma okoli 1900 današnjih evrov. Avto sem prepisal nanj, dejal pa mi je, da mi bo vsak mesec dal okrog 200 mark za obrok.«
Pozneje mu je posodil še takratnih 20 tisoč tolarjev, F. B. pa mu je dejal, da mu bo ta znesek vrnil poleg obroka. A o denarju nato več mesecev ni bilo ne duha ne sluha, zato se je Duško pozneje odločil vložiti tožbo. Zgodba se je šele dodobra začela. V 14 letih kljub tožbam in vlaganjem izvršb še do danes ni prejel niti evra. V tem obdobju ga je zastopalo kar nekaj odvetnikov, obrnil se je tudi na pravno strokovnjakinjo, a do denarja še ni prišel. Zadeva so sprva obravnavali na okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je 18. novembra 2003 razsodilo, da je tožena stranka F. B. dolžna tožeči stranki Dušku plačati znesek 20 tisoč tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi in znesek v višini 1.918,31 evra (za avto) skupaj z zamudnimi obrestmi.
Sodišče je takrat še razsodilo, da je F. B. dolžan Dušku povrniti 61.592 tolarjev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodba je postala pravnomočna 10. decembra 2003, a videti je, da se je F. B. nanjo požvižgal. V vseh teh letih naj bi se, kot opisuje Duško, dolžnik stalno izmikal plačilu, zamenjal tudi delodajalca in stalni naslov prebivališča. 1.3.2012 je sicer Dušku, kot opisuje, uspelo dobiti F.B.-ja na telefon. »Takrat mi je dejal, da bo odšel delat v tujino in da mi bo hitro vrnil dolg. Ko sem ga pozneje še enkrat klical, sem ugotovil, da je zamenjal številko,« opiše Duško.
F. B.-jev delodajalec, podjetje Montpro s Ptuja, kjer naj bi bil zaposlen še danes, je sicer 4. decembra 2012 na okrajno sodišče na Ptuju poslalo tudi dopis, v katerem je sodišče obvestilo, da še ni začelo z realizacijo po sklepu, saj ima dolžnik (F. B.) v realizaciji še druge izvršbe, ki so dospele prej. »Kakor hitro bo mogoče realizirati sklep, vas bomo o tem pisno obvestili,« so zaključili.
F. B.-ja naj bi leta 2013 na njegovem takratnem naslovu obiskal tudi izvršitelj, ki se je na »obisk« odpravil zaman, saj dolžnika ni bilo doma. Na okrajnem sodišču na Ptuju so nam sicer povedali, da naj bi F. B. pred kratkim spet zamenjal naslov, zdaj naj bi se preselil na Koroško. V realizaciji proti njemu naj bi bilo tako še nekaj izvršb, zato bo Duško še moral počakati, da bo njegova terjatev prišla na vrsto. Kdaj se bo to zgodilo, verjetno ne ve nihče. F. B. smo poskušali priklicati na različne telefonske številke, a nam ga žal ni uspelo dobiti. Duško torej še vedno čaka, da bo zgodba čim prej dobila dokončni epilog oziroma da bo dobil nazaj vsaj nekaj denarja za mercedesa, katerega vrednost je v 14 letih do danes že vsaj dvakrat preplačal s stroški za odvetnike in druge stroške.
