Po več kot štirih letih od izbruha afere se je Andrej Magajna včeraj znašel na zatožni klopi ljubljanskega okrožnega sodišča. Zaradi »narave očitkov« je bil predobravnavni narok izpeljan mimo oči javnosti.
Magajna, ki je v hram pravice prišel brez odvetnika, ker ga po lastnih besedah ne potrebuje, je po opravljenem naroku dejal, da očitkov ni priznal in da so mu tožilci v zameno za priznanje krivde ponujali »nekaj mesecev pogojnega zapora«. Nato je pojasnil, da je sodnici predlagal izločitev vseh dokazov, ki so v spisu: »To so pravzaprav neki izvlečki kopij originalnih nosilcev elektronskih podatkov, saj originalnih nimajo. Predlagal sem, naj pred začetkom sojenja najdejo originale.«
Kot je še pojasnil Magajna, se lahko nekdo, ki fotografira Prešernov spomenik, prav tako znajde v kazenskem pregonu, saj je bila razgaljena muza ob njem v času, ko je akademik Ivan Zajec vlival bron, baje stara 15 let.
Triinšestdesetletnik je prepričan, da celoten postopek temelji na prirejenih dokazih kriminalista Petra Košnika. Odločno je zanikal, da bi bile fotografije, ki jih je pregledoval v preiskavi, njegova last: »Ali je bilo to od nekoga drugega ali pa je bilo vnešeno med preiskavo.« Po njegovih besedah je spornih fotografij kakih deset, dvajset. Ob tem je Magajna izpostavil, da so bili kriminalisti vsaj toliko »fer«, da mu niso podtaknili otrok, ampak starejše mladoletnice.
Kot je še pojasnil Magajna, se lahko nekdo, ki fotografira Prešernov spomenik, prav tako znajde v kazenskem pregonu, saj je bila razgaljena muza ob njem v času, ko je akademik Ivan Zajec vlival bron, baje stara 15 let. Enako se lahko zgodi tistemu, ki fotografira razgaljenega dečka s piščalko pred poslopjem nacionalke. »Naklep mora biti, naklep! Zakon pravi, da ne smeš posedovati takšnega materiala. Če ima torej fant 17-letno dekle in gre ona zgoraj brez v morje, on pa jo fotografija, je v kaznivem dejanju. Pa ni! Treba je najti naklep!« je razpredal.
Spomnimo. Afera je v javnosti izbruhnila novembra 2010, ko so kriminalisti v okviru operacije Charlie 2, ki so jo vodili luksemburški organi pregona, potrkali na vrata takrat nepovezanega poslanca Magajne (in še nekaterih Slovencev) in mu zasegli šest računalniških diskov. Te so z ljubljanske policijske uprave poslali v center za računalniško preiskovanje, ko pa bi se skupaj s kopijami morali vrnili v upravo, se je za njimi izgubila vsaka sled, tako da obstajajo le še kopije. Interna preiskava policije je pozneje razkrila, da je šlo »zgolj« za malomarnost.
