Mnoge države so za poslance uvedle etične standarde in jih tudi zapisale. Mi to zaman poskušamo že 22 let.
Poslanci so izvoljenci ljudstva. V upravljanje jim zaupamo našo državo in denar. A kaj, če naših pričakovanj ne izpolnijo in naše zaupanje izrabijo za pridobitev lastne koristi? Saj se spomnite mnogih afer, ki so pretresle državni zbor, laži in izrabljenih privilegijev, za povrh pa še kup ponarejenih diplom. Nekateri so ob aferi odstopili s položaja, drugi so raje zakopali glavo v pesek in vztrajali.
Premnoge evropske države imajo zahteve, povezane z etiko, ki jih poslanci morajo upoštevati, zapisane črno na belem. Stroge kriterije so zapisali v poslovnike parlamentov, v Veliki Britaniji, Nemčiji, na Poljskem in Irskem pa to področje urejajo z etičnim kodeksom. In slednjega so od leta 1993, torej kar 22 let, poskušali skozi parlamentarno sito spraviti različni posamezniki, a do danes brez uspeha.
Prve pobude za oblikovanje etičnega kodeksa so korenine pognale leta 1993, vendar do njegovega sprejema ni prišlo. Ponovno zanimanje za etična vprašanja politikov sega v leto 1998, ko je bil za pripravo osnutka etičnega kodeksa zadolžen Raziskovalni sektor. Leta 1999 je bil osnutek nato poslan v obravnavo poslanskim skupinam, vendar kodeksa spet niso sprejeli. Ideja je nato ponovno oživela leta 2005. Leto pozneje je mandatno-volilna komisija državnega zbora obravnavala osnutek Priporočil etičnega ravnanja poslancev. V razpravi je bilo izraženo nadvse bizarno mnenje, da je nadaljnja obravnava osnutka dokumenta brezpredmetna, saj večine za sprejem tega dokumenta ne bo mogoče zagotoviti.
Osnutek etičnega kodeksa je leta 2011 znova pripravila stranka Zares, a tudi takrat se poslancem ni zdelo dovolj pomembno, da bi ga sprejeli. Zdaj pa je stranka ZaAB pozvala predsednika DZ Milana Brgleza, naj na kolegiju DZ obravnavajo etični kodeks in ga tokrat morda le spravijo skozi – za tovrstne predloge očitno neprepustno – sito poslank in poslancev. In zakaj se poslanci etičnih načel tako zelo otepajo? Ob pregledu enega od predlaganih kodeksov smo ugotovili, da gre za spoštovanje zahtev, ki so za večino državljanov povsem samoumevne. »Poslanec opravlja naloge vestno in odgovorno; poslanec skrbi za učinkovito rabo javnih sredstev, ne izrablja svojega položaja za njihovo neupravičeno trošenje in z njimi ravna kot dober gospodar; poslanec za pridobivanje osebne koristi ne sme nuditi posebne usluge ali privilegijev; spoštovati in varovati mora interese Republike Slovenije; poslanec mora ravnati tako, da varuje oziroma prispeva k ugledu Republike Slovenije …« se glasi nekaj predlaganih določb.
Mnenje o etičnem kodeksu sta za Svet24 delila tudi filozof Boris Vezjak in moralni teolog Ivan Štuhec. Slednji je zapisal, da je etični kodeks za različne poklicne skupine nekaj običajnega in hvalevrednega. Izpostavil je bojazen, da je pobuda stranke ZaAB nastala bolj iz političnih kot etičnih razlogov. Štuhec je zaključil, da en kodeks ne rešuje splošne politične kulture, ki je po njegovem mnenju katastrofalna. Vezjak pa je izpostavil problem, da etični kodeks za poslance ni zavezujoči akt, saj ni zakon, in se tako postavlja vprašanje njegovega upoštevanja. Sklenil je, da moramo uvedbo etičnega kodeksa nesporno pozdraviti, da ga doslej nismo imeli, pa je žalostno spričevalo hrama slovenske demokracije.
