Umrl je v ponedeljek zjutraj v šempetrski bolnišnici, je sporočil glasbeni zgodovinar Franc Križnar, ki je sopodpisal monografijo Biti sam: (avto)portret skladatelja Štefana Maurija.
Kot piše na spletni strani Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (Sigic), je komponiral za najvidnejše slovenske ljubiteljske zbore ter druge vrhunske slovenske komorne skupine in glasbenike. Tudi sam je ustanovil in vodil več zborov, najvidnejši med njimi je bil Komorni zbor Nova Gorica, ki je deloval v letih 1970-1987.
Mauri se je rodil leta 1931 v Avčah pri Kanalu. Študij kompozicije je dokončal na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Lucijanu Mariji Škerjancu, enemu najpomembnejših slovenskih glasbenikov 20. stoletja. Poleg glasbe je končal tudi strojništvo in do upokojitve sobival z glasbo in tehniko.
Ob zborovodskem delu je poučeval klavir, dirigiranje in druge glasbene predmete na Orglarski šoli v Novi Gorici in na šoli Emila Komela v italijanski Gorici. Kasneje pa je deloval predvsem kot skladatelj, izviren v svojem slogu, kot piše Sigic. Njegov opus obsega v večji meri zborovske skladbe za ženske, moške in mešane zbore, samospeve, vokalno-instrumentalne skladbe, maše in komorna dela.
Pisal je za najvidnejše slovenske ljubiteljske zbore, kot so APZ Tone Tomšič Ljubljana, MePZ Vipavska Vipava, MePZ Hrast Doberdob in MPZ Srečko Kosovel Ajdovščina, ter komorne skupine in glasbenike, med drugim za Godalni kvartet Feguš, Boštjana Lipovška, Marka Finka, Olgo Gracelj, Mirjam Kalin in Ano Pusar-Jerič.
Bil je član Društva slovenskih skladateljev. Za ustvarjalni opus je leta 2003 prejel častni znak RS.
Na Kogojevih dnevih so se mu je leta 2011 ob 80-letnici poklonili s koncertom, na katerem je Slovenski komorni zbor pod vodstvom Martine Batič poustvaril prerez njegovega opusa ter šest njegovih novitet.
